Kot bi bilo včeraj se spominjam mize na hodniku najemniškega stanovanja, na kateri je bil prenosnik, kjer se je spisal začetek Mame. Spomnim se, kako sem bila negotova vase. Spraševala sem se ali bodo sploh kogarkoli zanimali maji zapisi, dvomila sem v svoje računalniško znanje, imela sem kup vprašajev in zelo malo pik. Klicaja nobenega. Nihče ni verjel vame, niti sama nisem. V desetih letih praktično nisem imela podpore bližnjih pri rasti Mame, prej je bila nekaterim Mama odveč, v napoto in breme. Oče še danes ne ve zanjo, niti ne ve, kaj je blog, mama me je nekaj mesecev pred smrtjo spraševala o "pisanju na računalnik", otroka prav tako ne vesta...
... je pa prav njima namenjena... od tod tudi njeno ime... mogoče se marsikomu zdi smešno in neumno, toda otroka bosta dobila mamino zapuščino, kot jo le malokdo... kaj bosta z njo počela, je pa samo njuna stvar...
In še nekaj... danes, po 10-ih letih sta Mama in mama, ki jo ustvarja, veliko bolj samozavestni, gotovi vase in imata poguma še za nekaj nadaljnih let, mogoče celo desetletij...
Ni komentarjev:
Objavite komentar