Včasih je dovolj tišina. In pogled. Vse bogastvo, ki ga lahko nekomu poklonimo. Takrat tišina zbližuje. Ko so pravi ljudje na pravih mestih. Ko čutijo drug z drugim, ko ljubijo in predvsem, ko ne postavljajo sebe na prvo mesto. Včasih je tišina dovolj in besede niso potrebne zato, ker jih nadomestita bližina in zaupanje. Tišina, ki osrečuje. Toda tako je samo včasih. Začetek vsega in smisel življenja.
Prevečkrat je potrebno tisoč besed, ki se odbijajo od zabetoniranih ušes, ki nas niso pripravljena slišati. In udarci vrnjenih besed bolijo bolj in bolj, dokler ne spoznamo, da nima smisla. Ter obnemimo. Toda to je tišina preveč, druge vrste tišina, ki ne pozna pogleda v oči, prepletenih dlani. Tišina, ki ločuje. Beži. Ubija. Takrat so besede zaman, ljubezen ni dovolj, kričanje ne zbudi upanja, ker je umrlo. To je tišina, ki boli. Tišina, ki je začetek konca.
Bolje se je soočiti, kot trpeti v tišini. Pogovori in dogovori so vsekakor na mestu, ljudje ne znamo brati misli drug drugemu in obojestranski kompromisi so del vsakega uspešnega odnosa. Toda v trenutku, ko opazimo, da nismo slišani, uslišani, da nas odnos ne izpopolnjuje, da se izgubljamo v enih in istih besednih solatah, ki ne obrodijo sadov, da smo se znašli v vrtincu medsebojnih očitkov in obtožb, takrat si tlakujemo pot proti tisti tišini, ki si je nihče ne želi... ko obmolknemo in obupamo nad ljubeznijo, navadno ni več poti nazaj...
Vsak prepir, krik ima na drugi strani tišino... in obe tišini sta začetek... le da je ena začetek vsega lepega, druga začetek konca. Žal je prva tako zelo redka in unikatna, da je postala tišina sinonim za osamljenost in žalost... pa vseeno ni vedno tako... ker čeprav samo včasih... je tišina dovolj. Dovolj za vse.
Ni komentarjev:
Objavite komentar