Lani nam je epidemija vzela 5-ko... No, ni nam vzela številke, vzela nam je praznovanje. Poveselili smo se v najožjem krogu in stavili na 6. Pa je tudi letos Covid skoraj pihnil svečke namesto nas. Za las nam je uspelo... malo nam je pomagala tudi kraška burja... Ni bilo množično, toda bratrance, sestrične in najožje prijatelje smo srečali po kakem letu in prav lepo je bilo videti nekaj sorodnikov ter prijateljev po karantenski pavzi.
Otroci se praznovanj izjemno veselijo, še posebej svojih rojstnih dni... Ko imajo ekskluzivno pravico pri izbiri torte, odločajo o povabljenih in lahko gredo veliko kasneje v posteljo kot na običajne dni, pa še pod tuš jim pred tem za darilo ni potrebno. Simpatični so, ko praznovanje načrtujejo že leto v naprej, takoj naslednje jutro po rojstnem dnevu že planirajo, koga bodo povabili naslednje leto, kje bodo praznovali, kakšno torto in balone bodo imeli... In ko veselo razlagajo, kaj vse so prejeli za darila, kaj jim je kdo prinesel in kaj si želijo za svečko več na torti... Saj jih hitro mine, tik tak zrastejo, torta ni več pomembna, ob družinskem fotografiranju se zmrdujejo in na praznovanjih niso zaželjeni niti lastni starši, kaj šele sorodniki in družinski prijatelji... in prav je tako...
Se pa praznovanj naših malih potomcev v resnici veselimo tudi starši... Čeprav obremenijo psiho in denarnico. Vendar... Ko mine tista stresna polovica in je hrana na mizi, imajo vsi kozarce in so seznanjeni s ponudbo in lokacijo pijače, ko se zapoje "Vse najboljše", naredi nekaj posnetkov za spomin, razreže torto in natoči otroško (pa tudi kakšno drugo) penino, potem pride veselje tudi za starše... Za mame lahko potrdim... Ko lahko poklepetajo, nazdravijo in zalijejo svoje male Rože, da boljše rastejo. Letos smo se tozadevno še posebej potrudili, kot bi slutili, da bodo zelo kmalu spet zapirali gostinske lokale.
Ni komentarjev:
Objavite komentar