Martinov blog

Otroštvo in leta mladosti sem preživela v vinorodnih Goriških brdih in temu primerno sem se že dovolj zgodaj naučila, da je Martinovo eden večjih praznikov v letu, če ne največji. V poznih najstniških letih so martinovanja predstavljala vrhunec leta in širna Slovenija si niti predstavljati ne more, kakšna obsežna in vesela praznovanja so to bila. Taka, ki so brisala mejo med zasebnim in javnim, domačini in prišleki, mladostjo in starostjo. Vesela sem, da sem imela priložnost to doživeti in na tiste Martine me vežejo prelepi spomini. Potem sem odšla v druge kraje, a v domačih ni nič več tako, kot je bilo včasih. Tudi za Martina ne. V resnici je ves svet postal drugačen.

Ob tej priložnosti bom delila anekdoto, ki se ni zgodila na Martina, je pa povezana z rodnimi Brdi. Kot se je verjetno včasih povsod zbirala mladina in srčno upam, da se vsaj ponekod še danes, smo se tudi mi ob petkih zvečer dobili v lokalni gostilni. Ponavadi me je pobral prijatelj iz sosednje vasi in sva šla skupaj ven. Ker ga nek petek nisem mogla priklicati, sem se do lokala odpravila sama, pogledat, če je kdo tam. Vedno je bil. In najdem izgubljenega prijatelja za šankom s kozarcem vina v roki, pred njim vsaj deset praznih decilitrskih kozarcev s pecljem. On vidno vinjen. Zdelo se mi je zelo čudno, ponavadi sploh ni užival alkohola, ker je vozil. V vseh letih odkar ga poznam, torej vsaj dvajsetih letih, sem ga največ trikrat videla opitega. Zanimalo me je, zakaj se je napil. On pa je modro in s poudarkom odgovoril: "Pijem, da pozabim!" Pa me je nadalje zanimalo, da kaj se mu je od včeraj, ko sva se nazadnje srečala, tako hudega zgodilo... On resno s pogledom v napol prazen kozarec: "Ne vem, sem že pozabil..."

Današnja martinovanja niso niti približno taka, kot so bila včasih, pa ne samo zaradi epidemije, tudi leta niso vsega kriva... Zdi se mi, da je drugače... da smo mnogo bolj zaskrbljeni, se težje sprostimo, mladina ne pozna druženja v obliki, kot smo ga mi... Klape so umrle. Toda to ni razlog, da ne tudi letos zadiši po martinovi pečenki, da ne dvignemo kozarcev visoko in trknemo s tistimi, ki so nam najbližje... vsaj v srcih, če že s kozarci ne gre!