Kanček sreče, obilo zdravja in nadnaravna moč

Navadno sem ob koncih leta pisala o tem, kaj želim vam, ki prebirate moje zapise... letos bom napisala, kaj si želim zase... Opažam, da je imel zelo prav tisti, ki je rekel, da postajajo z leti želje vedno bolj nematerialne. Zase vem, da si v drugi polovici tridesetih ne želim ničesar velikega več, kar se lahko kupi z denarjem... Le kakšne bodo moje želje čez 30 let?!

V prihajajočem letu in vseh letih, ki so mi še preostala, si najprej želim obilice zdravja zase, za svoja otroka, partnerja, očeta in vse ljudi, ki jih mam rada in spremenijo moje dneve v dostojne in lepe. Pa tudi za naše štirinožne prijatelje. Želim si, da bi se, razen po službeni dolžnosti in zaradi preventive, čimmanj srečevali z zdravniki, urgentnimi centri in reševalnimi službami, da bi zaužili čimmanj protibolečinskih tablet in bi bile naše poti varne, brez poškodb. Zdravje je predpogoj za človeka vredno življenje, tega se žal nemalokrat zavemo šele, ko ga izgubimo.

Pravkar sem prebrala številne nove ukrepe, ki jih je vlada sprejela v boju z najhujšo epidemijo v zgodovini človeštva. Pogoji za življenje in delo se že skoraj dve leti spreminjajo iz tedna v teden. Ljudje so utrujeni, naveličani, vedno bolj uperjeni eden proti drugemu... v resnici še sami ne vejo zakaj, samo jezni so in iščejo krivca... Ukrepi ne vplivajo samo name, temveč tudi na moja otroka, odnos s partnerjem, vzdušje v delovnem kolektivu.... na klimo med ljudmi nasploh... Želim si nadnaravno moč, da ne klonem, da se borim za osnovne pravice, ki pripadajo meni in moji družini, da se borim za šibkejše... take, ki imajo prešibek glas, da bi kričali. Želim si moč, da vstanem, ko me bodo potisnili na kolena... znova in znova... moč, ki premaga omahovanje, moč, ki vodi do zmage... Glede na trenutno situacijo in na pogoje v katerih živimo že dlje časa, si želim, da postanem super junakinja... da zaščitim svoje ljubljene...

In nazadnje je za uresničitev želja potrebna še sreča... Kanček sreče, da nas nekdo razume, da se izognemo trčenju, da prečkamo snežišče pred plazom, izrečemo prave besede v danem trenutku, srečamo prave ljudi... Samo kanček je potrebujem, da se bodo vsa leta in trud obrnili meni v prid, da bo nekdo videl, da imam mogoče kdaj tudi prav in da si zaslužim priložnost... da se zame splača potruditi in stopiti iz cone udobja... Staviti na novo. Samo ščepec je bo dovolj, enako, kot je sol za juho, je sreča za življenje... naredi okus... spremeni životarjenje v uživanje...

Osredotoči se na sedanji trenutek. (Buda)

Kljub vsemu izrednemu, kar doživljamo že drugo leto zapored, čas hitro beži in bliža se konec leta, na adventnih koledarjih zmanjkuje sladkarij in vedno več letošnjih obveznosti je prečrtanih. Na stenah že visijo novi koledarji. (Pre)dolgo se nismo srečali s prijatelji, sorodniki... To, da že mesece nismo sedeli na dolgih in neproduktivnih sestankih, nas manj moti, iz izobraževanj na daljavo se lahko izklopimo, ko postanejo nezanimiva... Vsak na svoj način smo zaposleni z nastalo situacijo in vsem novim, kar je prinesla, da v resnici velikokrat kar pozabimo na naše navade iz časa pred epidemijo. Še igralci v filmih se nam zdijo čudni, ker se prerivajo v gneči in ne nosijo kirurških mask. Epidemija nas je po eni strani oddaljila, po drugi strani pa smo še tesneje povezani in bi brez sodelovanja zelo težko, če ne nemogoče, prešli skozi izredne razmere, ki nas spremljajo že skoraj dve leti in prav vsem predstavljajo nove osebne in poklicne izzive, s katerimi se nismo srečali še nikoli doslej. Mnogo starih navad smo pustili za seboj in navajamo se na vsakdanje življenje, delo in izobraževanje v drugačnih razmerah, postali smo še bolj odvisni drug od drugega, toda na drugačen način...

Potihem vem, da ima oče prav, ko pravi, da svet ne bo nikoli več tak, kot je bil pred virusom, čeprav mu tega ne priznam na glas. Ljudje s(m)o se navadili drugače živeti. Nekaj povsem drugega je, če izredne razmere trajajo mesec ali dva, kot pa, če trajajo več let... Z meseci, leti nam vzorci zlezejo pod kožo, postanejo navade in način življenja... Ne mislim nošenja obraznih mask (pa najbrž bo tudi le-te več kot kdo težko snel z obraza), temveč način druženja, nakupovanja, gibanja, potovanj, prehranjevanja, preživljanja prostega časa... Razmerje moči v družbi je postalo drugačno, spremenile so se vrednosti in vrednote... in prav ti odločevalci, ki nas spreminjajo, ki krojijo na novo življenje nas in naših otrok, bodo iz lastne koristi oziroma zaradi obstanka samega sistema želeli, da postanemo spet takšni, kot smo bili pred epidemijo... divji potrošniki, užitkarji, željni zabave in spoznavanja daljnih, eksotičnih krajev... Saj ne, da ne bi hoteli, preprosto ne bomo več znali, ker bomo postali drugačni, otroci bodo drugače vzgojeni... Strah in izolacija nas spreminjata v drugačne ljudi... in vsega zamujenega, neizrečenega, propadlega ne bo nadomestilo nič in nihče... Odvzetih trenutkov se ne da nadoknaditi, pridejo lahko le novi, dobri, slabi in vsi vmes... Če imamo le srečo, da jih doživimo...