Kanček sreče, obilo zdravja in nadnaravna moč

Navadno sem ob koncih leta pisala o tem, kaj želim vam, ki prebirate moje zapise... letos bom napisala, kaj si želim zase... Opažam, da je imel zelo prav tisti, ki je rekel, da postajajo z leti želje vedno bolj nematerialne. Zase vem, da si v drugi polovici tridesetih ne želim ničesar velikega več, kar se lahko kupi z denarjem... Le kakšne bodo moje želje čez 30 let?!

V prihajajočem letu in vseh letih, ki so mi še preostala, si najprej želim obilice zdravja zase, za svoja otroka, partnerja, očeta in vse ljudi, ki jih mam rada in spremenijo moje dneve v dostojne in lepe. Pa tudi za naše štirinožne prijatelje. Želim si, da bi se, razen po službeni dolžnosti in zaradi preventive, čimmanj srečevali z zdravniki, urgentnimi centri in reševalnimi službami, da bi zaužili čimmanj protibolečinskih tablet in bi bile naše poti varne, brez poškodb. Zdravje je predpogoj za človeka vredno življenje, tega se žal nemalokrat zavemo šele, ko ga izgubimo.

Pravkar sem prebrala številne nove ukrepe, ki jih je vlada sprejela v boju z najhujšo epidemijo v zgodovini človeštva. Pogoji za življenje in delo se že skoraj dve leti spreminjajo iz tedna v teden. Ljudje so utrujeni, naveličani, vedno bolj uperjeni eden proti drugemu... v resnici še sami ne vejo zakaj, samo jezni so in iščejo krivca... Ukrepi ne vplivajo samo name, temveč tudi na moja otroka, odnos s partnerjem, vzdušje v delovnem kolektivu.... na klimo med ljudmi nasploh... Želim si nadnaravno moč, da ne klonem, da se borim za osnovne pravice, ki pripadajo meni in moji družini, da se borim za šibkejše... take, ki imajo prešibek glas, da bi kričali. Želim si moč, da vstanem, ko me bodo potisnili na kolena... znova in znova... moč, ki premaga omahovanje, moč, ki vodi do zmage... Glede na trenutno situacijo in na pogoje v katerih živimo že dlje časa, si želim, da postanem super junakinja... da zaščitim svoje ljubljene...

In nazadnje je za uresničitev želja potrebna še sreča... Kanček sreče, da nas nekdo razume, da se izognemo trčenju, da prečkamo snežišče pred plazom, izrečemo prave besede v danem trenutku, srečamo prave ljudi... Samo kanček je potrebujem, da se bodo vsa leta in trud obrnili meni v prid, da bo nekdo videl, da imam mogoče kdaj tudi prav in da si zaslužim priložnost... da se zame splača potruditi in stopiti iz cone udobja... Staviti na novo. Samo ščepec je bo dovolj, enako, kot je sol za juho, je sreča za življenje... naredi okus... spremeni životarjenje v uživanje...