Osredotoči se na sedanji trenutek. (Buda)

Kljub vsemu izrednemu, kar doživljamo že drugo leto zapored, čas hitro beži in bliža se konec leta, na adventnih koledarjih zmanjkuje sladkarij in vedno več letošnjih obveznosti je prečrtanih. Na stenah že visijo novi koledarji. (Pre)dolgo se nismo srečali s prijatelji, sorodniki... To, da že mesece nismo sedeli na dolgih in neproduktivnih sestankih, nas manj moti, iz izobraževanj na daljavo se lahko izklopimo, ko postanejo nezanimiva... Vsak na svoj način smo zaposleni z nastalo situacijo in vsem novim, kar je prinesla, da v resnici velikokrat kar pozabimo na naše navade iz časa pred epidemijo. Še igralci v filmih se nam zdijo čudni, ker se prerivajo v gneči in ne nosijo kirurških mask. Epidemija nas je po eni strani oddaljila, po drugi strani pa smo še tesneje povezani in bi brez sodelovanja zelo težko, če ne nemogoče, prešli skozi izredne razmere, ki nas spremljajo že skoraj dve leti in prav vsem predstavljajo nove osebne in poklicne izzive, s katerimi se nismo srečali še nikoli doslej. Mnogo starih navad smo pustili za seboj in navajamo se na vsakdanje življenje, delo in izobraževanje v drugačnih razmerah, postali smo še bolj odvisni drug od drugega, toda na drugačen način...

Potihem vem, da ima oče prav, ko pravi, da svet ne bo nikoli več tak, kot je bil pred virusom, čeprav mu tega ne priznam na glas. Ljudje s(m)o se navadili drugače živeti. Nekaj povsem drugega je, če izredne razmere trajajo mesec ali dva, kot pa, če trajajo več let... Z meseci, leti nam vzorci zlezejo pod kožo, postanejo navade in način življenja... Ne mislim nošenja obraznih mask (pa najbrž bo tudi le-te več kot kdo težko snel z obraza), temveč način druženja, nakupovanja, gibanja, potovanj, prehranjevanja, preživljanja prostega časa... Razmerje moči v družbi je postalo drugačno, spremenile so se vrednosti in vrednote... in prav ti odločevalci, ki nas spreminjajo, ki krojijo na novo življenje nas in naših otrok, bodo iz lastne koristi oziroma zaradi obstanka samega sistema želeli, da postanemo spet takšni, kot smo bili pred epidemijo... divji potrošniki, užitkarji, željni zabave in spoznavanja daljnih, eksotičnih krajev... Saj ne, da ne bi hoteli, preprosto ne bomo več znali, ker bomo postali drugačni, otroci bodo drugače vzgojeni... Strah in izolacija nas spreminjata v drugačne ljudi... in vsega zamujenega, neizrečenega, propadlega ne bo nadomestilo nič in nihče... Odvzetih trenutkov se ne da nadoknaditi, pridejo lahko le novi, dobri, slabi in vsi vmes... Če imamo le srečo, da jih doživimo...