Trinajsta plača

Ker nisem dobila trinajste plače (V resnici nimam pojma, kako izgleda, če jo dobiš, predvidevam pa, da ni slabo.), sem v zameno napisala trinajsto letošnjo objavo. Da se leto 2022 vsaj na mami.sem za razliko od mesečnega dohodka na tekoči račun zaključi s trinajstico, ki je za večino neugodna, čeprav mi nikoli ni bilo jasno, kaj točno imajo proti enki in trojki skupaj. Mislim, da bi mi bil trinajsti mesečni priliv prav všeč.

Z leti se objave v spletnem dnevniku redčijo, priznam. Teče že dvanajsto (!) leto odkar pišem in objavljam na Mami in tako nizkega letnega števila zapisov kot bo letos, še ni bilo. Po eni strani je razlog v življenju, ki gre svojo pot, večkrat zaplete kot razplete in časa vedno primanjkuje, z vsakim letom bolj... Postajam starejša in toliko bolj cenim trenutke, ko sem lahko sama z otrokoma, partnerjem in očetom brez slabe vesti, da bi v tem času morala početi še najmanj trideset pomembnejših stvari. Kljub temu, da si resnično vzamem čas za tiste, ki mi največ pomenijo, so tovrstni trenutki še vedno preredki in prekratki... So obveznosti, ki jim ne moremo ubežati. Vzporedno s spremembami, ki so se v teh letih zgodile v malem svetu naše družine in so po eni strani pretresle naš vsakdan, me še bolj zaposlile, a nas na drugi strani še tesneje povezale in utrdile, se je spreminjala tudi mama.sem.

Objave si res ne sledijo več v tako kratkih časovnih intervalih kot včasih, toda za ustvarjanje si vzamem dalj časa kot nekoč, razvijam svoj slog pisanja, tematika je bolj premišljena in dodelana, mogoče pa s tem izgubljam kanček spontanosti. To veste le tisti, ki me spremljate že leta. Vesela sem vsake povratne informacije, komentarja in predloga. Kljub temu, da se je od prvega zapisa do danes nabralo že preko 400 objav, mi ne zmanjkuje tem, o čemer bi pisala. Tudi nimam občutka, da bi se pretirano ponavljala. Včasih moram prav brzdati svoje možgane, ker v trenutku navdiha in prebliska o temi pisanja nimam na voljo tipkovnice ali pa so možgani prehitri za prste. In potem mi zbeži. In najprej mirno, nato pa vedno bolj živčno in na koncu že v jezi sama nase iščem pobeglo rdečo nit. Nimam vedno te sreče, da jo najdem, pa čeprav je rdeče barve. A je vendarle samo tanka nit. Toda iz takih drobnih niti pletem svoje zapise že dvanajsto leto zapored in vse tiste, ki jih zgubim, nikoli ne postanejo del celote. Del zgodbe, ki bo ostala za vedno.

Tudi leto, ki prihaja ima trojko, toda nima trinajstice. To, da ne maram pretirano lihih števil veste že dolgo... Upam, da nas tokrat čaka nekaj boljšega, čeprav nobena od številk ne kaže tako. Toda, če bomo sledili svojim pisanim nitim, ki nam jih je namenilo življenje, vam sicer ne morem obljubiti, da nas pripeljejo do nečesa dobrega, toda gotovo ustvarimo iz njih nekaj lepega. In toplega. In mogoče nas nekega dne popeljejo tudi do trinajste plače.

Liško-senjska županija

Včasih ima življenje drugačne načrte, kot jih imamo sami. Priznam, nikoli si nisem niti predstavljala, še manj pa načrtovala, da se bom za krompirjeve počitnice potepala po največji hrvaški županiji s tremi najstniki in sedemletnico. Da mi bodo "po bratsko" nalivali najboljšo rakijo in nas gostili, kot se to počne samo z najbližjimi, čeprav ne znam povedati dva stavka v hrvaščini. Včasih ima življenje boljše načrte od nas samih.

Liško-senjska županija (v hrvaškini Ličko-senjska) je navečja po površini in najredkeje poseljena od 21 hrvaških županij. Zajema večji del pokrajine Like in del severnojadranske obale, vključno s severnim delom otoka Paga, ki smo ga obiskali letošnje poletje in smo ga jeseni izpustili. Smo se pa 31. oktobra kopali v morju, jaz kot najmlajša in posledično najbolj nora v družbi sem odplavala do bližnjega otočka. Morje je bilo mirno, za pozno jesen zelo toplo in dan sončen. Nismo bili edini na plaži, smo bili pa vsi Slovenci. Domačini so nas od daleč opazovali zaviti v plašče in zmajevali z glavo... lahko si predstavljam, kaj so si mislili. Po kavi, prigrizku in jesenskem morskem doživetju smo iz Svetega Juraja zavili strmo navzgor proti Velebitu. Uživali smo v prelepih razgledih, dokler jih vrhovi niso zastrli. V Krasnem polju smo najeli počitniško hišico. Prelep kraj, ki me je spominjal na poletja, ki sva jih z očetom preživljala na kobariškem. Tu je še vedno tako, kot je bilo v mojem otroštvu. Kamnite hiše s pločevinastimi strehami, zvonci, mlekarna, mir, tišina, jesenska meglica... Gostiteljica nas je pričakala z dvema kantama drv in nas povprašala, če smo vešči kurjenja peči. Mi smo se spraševali, kje bomo sušili kopalke in brisače s plaže, a so nas 4 stopinje hitro stisnile k peči. Poiskali smo puzzle, napolnili kozarce, si skuhali pašto in uživali v večeru.

Naslednje jutro smo se odpravili na Plitvička jezera. Dan je bil prekrasen za izvedbo najstniških fotrografiranj, gneča ni bila prevelika in voda se je leskatala v nešteto odtenkih modre in zelene. Proračun je glede na mesec prenesel vstopnino, le uslužbenka se je čudila, ko sem kupovala 4 otroške karte skupaj z 1 odraslo. Ob povratku smo se v izpraznjenem Otočcu ustavili na pijači. Tukaj sem prvič, odkar obiskujem južne sosede, imela težave s tem, da me niso razumeli, sem pa tudi prvič v življenju videla v ženskem WC-ju košarico s pripomočki za nego (tamponi, vložki, lak za lase, palčke za ušesa...). Natakarica, s katero smo težko našli skupni jezik in v neki točki prešli na znakovnega, je bila kasneje prepoznana kot sorodnica mojega partnerja in zanimivo, razumevanje je postalo veliko lažje. V lokalu se je naši četici pridružil prvi odrasel moški in skupaj smo večer preživeli ob kaminu, dobri hrani in pijači.

Naslednjega dne smo si bojne rane zalizali z odlično juho in sveže pečenim jagenčkom. Obiskali smo zavetišče za medvede v Kuterevem. Otroci so bili navdušeni, medvedi najbrž malo manj. So pa navdušenje pokazali poskočni konjički, en je bil tako vznemirjen, da se ni želel umakniti s poti.