Trinajsta plača

Ker nisem dobila trinajste plače (V resnici nimam pojma, kako izgleda, če jo dobiš, predvidevam pa, da ni slabo.), sem v zameno napisala trinajsto letošnjo objavo. Da se leto 2022 vsaj na mami.sem za razliko od mesečnega dohodka na tekoči račun zaključi s trinajstico, ki je za večino neugodna, čeprav mi nikoli ni bilo jasno, kaj točno imajo proti enki in trojki skupaj. Mislim, da bi mi bil trinajsti mesečni priliv prav všeč.

Z leti se objave v spletnem dnevniku redčijo, priznam. Teče že dvanajsto (!) leto odkar pišem in objavljam na Mami in tako nizkega letnega števila zapisov kot bo letos, še ni bilo. Po eni strani je razlog v življenju, ki gre svojo pot, večkrat zaplete kot razplete in časa vedno primanjkuje, z vsakim letom bolj... Postajam starejša in toliko bolj cenim trenutke, ko sem lahko sama z otrokoma, partnerjem in očetom brez slabe vesti, da bi v tem času morala početi še najmanj trideset pomembnejših stvari. Kljub temu, da si resnično vzamem čas za tiste, ki mi največ pomenijo, so tovrstni trenutki še vedno preredki in prekratki... So obveznosti, ki jim ne moremo ubežati. Vzporedno s spremembami, ki so se v teh letih zgodile v malem svetu naše družine in so po eni strani pretresle naš vsakdan, me še bolj zaposlile, a nas na drugi strani še tesneje povezale in utrdile, se je spreminjala tudi mama.sem.

Objave si res ne sledijo več v tako kratkih časovnih intervalih kot včasih, toda za ustvarjanje si vzamem dalj časa kot nekoč, razvijam svoj slog pisanja, tematika je bolj premišljena in dodelana, mogoče pa s tem izgubljam kanček spontanosti. To veste le tisti, ki me spremljate že leta. Vesela sem vsake povratne informacije, komentarja in predloga. Kljub temu, da se je od prvega zapisa do danes nabralo že preko 400 objav, mi ne zmanjkuje tem, o čemer bi pisala. Tudi nimam občutka, da bi se pretirano ponavljala. Včasih moram prav brzdati svoje možgane, ker v trenutku navdiha in prebliska o temi pisanja nimam na voljo tipkovnice ali pa so možgani prehitri za prste. In potem mi zbeži. In najprej mirno, nato pa vedno bolj živčno in na koncu že v jezi sama nase iščem pobeglo rdečo nit. Nimam vedno te sreče, da jo najdem, pa čeprav je rdeče barve. A je vendarle samo tanka nit. Toda iz takih drobnih niti pletem svoje zapise že dvanajsto leto zapored in vse tiste, ki jih zgubim, nikoli ne postanejo del celote. Del zgodbe, ki bo ostala za vedno.

Tudi leto, ki prihaja ima trojko, toda nima trinajstice. To, da ne maram pretirano lihih števil veste že dolgo... Upam, da nas tokrat čaka nekaj boljšega, čeprav nobena od številk ne kaže tako. Toda, če bomo sledili svojim pisanim nitim, ki nam jih je namenilo življenje, vam sicer ne morem obljubiti, da nas pripeljejo do nečesa dobrega, toda gotovo ustvarimo iz njih nekaj lepega. In toplega. In mogoče nas nekega dne popeljejo tudi do trinajste plače.