Zasneženi vrhovi in pomaranče - Sicilija

Med letošnjimi (pre)zgodnjimi šolskimi zimskimi počitnicami je Božiček moja otroka skupaj z njuno mamo (samo za spremstvo) posedel na letalo za Palermo. Skoraj nas je presenetil s Turčijo, potem si pa zadnji trenutek premislil, kot bi vedel, da se bo tam zgodil potres. Naivno sem mislila, da varčuje, v resnici nas pa ta bradati možakar (za katerega večina odraslih ljudi misli, da ne obstaja) varuje.

Poleteli smo iz bližnjega Trsta. Si na letališču v Palermu izposodili Pando ter se z njo odpravili do hotela v center mesta. Rada bi rekla, da je bilo preprosto, pa bi bila to laž. Vendar je z navigacijo v obliki sina s telefonom v roki vse mogoče.(Še enkrat naj mi reče, da ne zna vklopiti pralnega stroja. ;)). Bivali smo v hotelu v relativni bližini centra, kar je popestrilo prometno doživljanje Sicilije. Na srečo je bil avtek lahko proti plačilu parkiran pred hotelskimi vrati. Velika soba z balkonom v 8. nadstropju nam je nudila prelep pogled na Palermo in zasnežene vrhove nad njim. S hibridno sivo mini puščico smo v treh dneh prevozili skoraj 700 kilometrov, obiskali smo kar nekaj krajev, znamenitosti in plaž na zahodu otoka. Tudi pokopališče. Pa soline. Obisk Etne smo zaradi vremena preložili na naslednjič. Med potepanjem so nas ustavili carabinieri in ob ugotovitvi, da smo turisti, samo mahali in kričali : "Vai, vai, vai!!!" In smo šli. V sneg. Da, doživeli smo tudi snežinke in videli zasnežene vrhove. Zelo blizu. Domačini so se čudili, nam se ni zdelo tako zelo čudno in nas zato locirali na Dansko ali v Rusijo. No, mogoče je to tudi zaradi videza.

Sicilija je polna zgodovine. Očitno so prastare civilizacije zelo dobro vedele, kje je lepo živeti. Zanimivo je, kako so ohranjene stavbe, ki so jih gradili pred več kot 2500 leti. Niti zob časa niti naravne nesreče jim niso prišle do živega in več kot očitno je, da napredek ne pomeni vedno trdnosti in odpornosti na zunanje vplive. Kljub vremenu je bila večina znamenitosti odprtih. Prednost obiska ob deževnem vremenu izven glavne sezone je, da ni gneče. No, v resnici smo bili samo mi trije. Skoraj povsod. In prodajalec vstopnic. Ali šofer avtobusa.

En cel dan smo si vzeli za obisk Palerma. Obiskali katakombe s čisto pravimi mumijami in balzamiranimi trupli, katedralo, marino, dve gledališči in neznano število cerkva. Nakupili spominke in sladkarije na tržnici. Taksi smo, ko je prenehal dež, zamenjali s pešačenjem in doživeli utrip mesta, vključno s smetmi in hojo ob zidu zaradi odpadanja ometa in podiranja starih stavb. Vmes smo si vzeli ene dvakrat pavzo, otroka za sladkarije, mama za vino ali kavo ali kar oboje hkrati.

Vse, kar smo na Siciliji zaužili, je bilo odlično. Hrana je resnično božanska. Pijača enako. Pomaranče, različne pašte z morskimi sadeži, ribe, arancini, lokalno pecivo, mandlji, pica... in presenetljivo poceni, če primerjamo s ponudbo pri nas. Verjeli ali ne, otok se splača obiskati samo zaradi hrane. In vsega drugega. Toda le, če vaše besedišče premore vsaj nekaj besed v italijanskem jeziku. Bila sem hvaležna za vsako italjansko besedo v mojem spominu. Razen turističnih delavcev, ne govori angleško praktično nihče. Čeprav sama zelo dvomim v svoje znanje italjanskega jezika, so bili Sicilijani nad njim navdušeni. Sploh taksist in natakarji.

Sicilija nas, kljub za ta otok izredno slabemu in mrzlemu vremenu, ni razočarala. Obratno. Bili smo navdušeni. Vse je odvisno le, kakšne filtre imaš na objektivu. Lahko si razočaran nad trajanjem počitnic in kislim vremenom, ali vesel, da nisi pod ruševinami oziroma ujet na letališču in da ni cunamija. Zadnje jutro, ko smo se odpravljali na letališče, se je od nas Sicilija poslovila z nebom brez oblačka in polikano morsko gladino. In nas tako zares prepričala, da se bomo zagotovo še vrnili. Sin pa je dodal: "In zdaj tukaj letos ne bo več dežja."

Načrt

Že ves popoldne, kolikor mi čas dopušča med nujnim laboratorijskim delom in manjnujnim toda vseeno pomembnim usklajevanjem plana dela za naslednjih nekaj mesecev, načrtujem nekajdnevne mini počitnice na Siciliji, kamor nas bo med tokratnimi zimskimi počitnicami odneslo, če bo seveda vse po sreči in zdravju. Čaka me prvi polet z letalom po korona pavzi in prvi daljši samostojni potep z otrokoma po več letih, ki smo jih preživeli tako ali drugače in iz različnih razlogov omejeni. Priznam, stiska me vsakič, ko se odpravljam v neznano... Dokler se ne poglobim, raziščem, odpravim, doživim... in nato samo še uživam v trenutku. Še dokaz več, da je neznanje največji, če ne edini izvor strahu... ki ga lahko razblinimo le s poznavanjem, načrtovanjem, skokom v mrzlo reko ali po domače tako, da "zgrabimo bika za roge".

Nisem imuna. Niti na strah, še manj na dvom... sploh sama vase... in ko neredko slišim "Dobra si..." s takšnim ali drugačnim nadaljevanjem, se sama v sebi le nasmehnem, ker vem, koliko poguma je bilo potrebnega, da sem premagala samo sebe. In to na vseh področjih. Študij medicine je naporen, traja leta in predelati je potrebno na kupe knjig... toda, če ga ločiš na predmete, kolokvije in poglavja, postane znosno in v resnici ni en velik kup, ampak veliko malih kupčkov, ki jih je lažje preložiti. In vedno, ko sem dvomila v svoje sposobnosti, sem si zadala za preizkus samo še naslednji kupček... Najbrž me bo podiranje teh malih kupčkov in po eni strani tudi dvom vase na koncu pripeljal do poslednjega kupčka z imenom "doktorat znanosti", pa nič ne de... Kamen na kamen palača, knjiga na knjigo doktorat... Včasih se z malimi koraki pride daleč.

Podobno je na poklicni poti... Rada imam medicino, rada imam transfuzijo. Toda nihče ni nikoli povedal, da delo zdravnika ni samo medicina. Daleč od tega, da je le stroka, večina je drugih obveznosti, pomembnih postranskih zadev, ki vrtijo zdravstvo, svet in vse kar poznamo. Nihče me ni nikoli pripravil na to, da bom sredi svojih 30-ih prevzela vodenje oddelka s 15-imi sodelavci, da se bom morala ukvarjati s poslovno finančnimi načrti, razvojnim ciklusom ščurkov, odpornostjo rastlin na sušo, protikorupcijsko komisijo in še veliko drugimi stvarmi, ki morda niso za objavo... Toda vse tisto, kar bi gledano od daleč sprožilo dvig bele zastave, postane znosno, če pride postopoma in če si obkrožen z ljudmi, ki verjamejo vate ali pa se vsaj delajo, da verjamejo... Včasih je nevednost razlog za pogum.

Od malega sem si želela odpotovati kam daleč, toda bilo me je neznosno strah... tega, ker nisem vešča tujih jezikov, ker se ne znajdem v množici, na velikih letališčih, terminalih, milijonskih mestih... Lilo je iz mene, ko sem se kot najstnica odpravljala k sestrični v London, čeprav me je čakala na letališču. Nato dolga leta nisem zbrala poguma, sploh pa ne denarja (kar je bila najbrž večja težava)... Kasneje me je prisilila služba, nato še prijateljica (za kar ji bom večno hvalažna) in na koncu še mamina bolezen... in nazadnje sem sedela na letalu za Avstralijo z 3- in 8- letnima otrokoma, na smrt bolno mamo in sestrično, s katero sva izmenjajoče vlivali pogum ena drugi. Včasih te življenje postavi pred dejstvo.

O dvomu, ki me razjeda kot mamo, sem že pisala... in mislim, da nisem edina, ki se sprašuje podobno. Toda ne glede na vse dvome, starš preprosto si, za otroke je potrebno poskrbeti, jih nahraniti, obleči ter po možnosti česa naučiti. Na svojo starševsko vlogo nisem bila pripravljena, v resnici sem se spraševala tudi, ali bom znala vzgojiti psa, ko je v moje življenje prišla Lori. Pa gre, ker mora... in zelo prijetno postane, ko začneš z otrokom uživati v skupnem času. Ko se sprostiš in postane del tvojega življenja in ni samo obveznost, skrb. Podobno velja za psa. Včasih je sproščenost napredek v načrtu.

Strah je čudna reč. Ovira nas, pa sploh ne obstaja. In ni enotnega pravila, kako se ga znebiti. Stiska nas vsakič, ko je pred nami neznanka (x ali y nima veze). Včasih do rešitve pripelje en način, drugič čisto nasproten. Danes mi je pomagal načrt naše poti. Jutri je nov dan.