Med letošnjimi (pre)zgodnjimi šolskimi zimskimi počitnicami je Božiček moja otroka skupaj z njuno mamo (samo za spremstvo) posedel na letalo za Palermo. Skoraj nas je presenetil s Turčijo, potem si pa zadnji trenutek premislil, kot bi vedel, da se bo tam zgodil potres. Naivno sem mislila, da varčuje, v resnici nas pa ta bradati možakar (za katerega večina odraslih ljudi misli, da ne obstaja) varuje.
Poleteli smo iz bližnjega Trsta. Si na letališču v Palermu izposodili Pando ter se z njo odpravili do hotela v center mesta. Rada bi rekla, da je bilo preprosto, pa bi bila to laž. Vendar je z navigacijo v obliki sina s telefonom v roki vse mogoče.(Še enkrat naj mi reče, da ne zna vklopiti pralnega stroja. ;)). Bivali smo v hotelu v relativni bližini centra, kar je popestrilo prometno doživljanje Sicilije. Na srečo je bil avtek lahko proti plačilu parkiran pred hotelskimi vrati. Velika soba z balkonom v 8. nadstropju nam je nudila prelep pogled na Palermo in zasnežene vrhove nad njim. S hibridno sivo mini puščico smo v treh dneh prevozili skoraj 700 kilometrov, obiskali smo kar nekaj krajev, znamenitosti in plaž na zahodu otoka. Tudi pokopališče. Pa soline. Obisk Etne smo zaradi vremena preložili na naslednjič. Med potepanjem so nas ustavili carabinieri in ob ugotovitvi, da smo turisti, samo mahali in kričali : "Vai, vai, vai!!!" In smo šli. V sneg. Da, doživeli smo tudi snežinke in videli zasnežene vrhove. Zelo blizu. Domačini so se čudili, nam se ni zdelo tako zelo čudno in nas zato locirali na Dansko ali v Rusijo. No, mogoče je to tudi zaradi videza.
Sicilija je polna zgodovine. Očitno so prastare civilizacije zelo dobro vedele, kje je lepo živeti. Zanimivo je, kako so ohranjene stavbe, ki so jih gradili pred več kot 2500 leti. Niti zob časa niti naravne nesreče jim niso prišle do živega in več kot očitno je, da napredek ne pomeni vedno trdnosti in odpornosti na zunanje vplive. Kljub vremenu je bila večina znamenitosti odprtih. Prednost obiska ob deževnem vremenu izven glavne sezone je, da ni gneče. No, v resnici smo bili samo mi trije. Skoraj povsod. In prodajalec vstopnic. Ali šofer avtobusa.
En cel dan smo si vzeli za obisk Palerma. Obiskali katakombe s čisto pravimi mumijami in balzamiranimi trupli, katedralo, marino, dve gledališči in neznano število cerkva. Nakupili spominke in sladkarije na tržnici. Taksi smo, ko je prenehal dež, zamenjali s pešačenjem in doživeli utrip mesta, vključno s smetmi in hojo ob zidu zaradi odpadanja ometa in podiranja starih stavb. Vmes smo si vzeli ene dvakrat pavzo, otroka za sladkarije, mama za vino ali kavo ali kar oboje hkrati.
Vse, kar smo na Siciliji zaužili, je bilo odlično. Hrana je resnično božanska. Pijača enako. Pomaranče, različne pašte z morskimi sadeži, ribe, arancini, lokalno pecivo, mandlji, pica... in presenetljivo poceni, če primerjamo s ponudbo pri nas. Verjeli ali ne, otok se splača obiskati samo zaradi hrane. In vsega drugega. Toda le, če vaše besedišče premore vsaj nekaj besed v italijanskem jeziku. Bila sem hvaležna za vsako italjansko besedo v mojem spominu. Razen turističnih delavcev, ne govori angleško praktično nihče. Čeprav sama zelo dvomim v svoje znanje italjanskega jezika, so bili Sicilijani nad njim navdušeni. Sploh taksist in natakarji.
Sicilija nas, kljub za ta otok izredno slabemu in mrzlemu vremenu, ni razočarala. Obratno. Bili smo navdušeni. Vse je odvisno le, kakšne filtre imaš na objektivu. Lahko si razočaran nad trajanjem počitnic in kislim vremenom, ali vesel, da nisi pod ruševinami oziroma ujet na letališču in da ni cunamija. Zadnje jutro, ko smo se odpravljali na letališče, se je od nas Sicilija poslovila z nebom brez oblačka in polikano morsko gladino. In nas tako zares prepričala, da se bomo zagotovo še vrnili. Sin pa je dodal: "In zdaj tukaj letos ne bo več dežja."
Ni komentarjev:
Objavite komentar