Lory

Zate sem želela napisati najlepši zapis, kot si moja najboljša prijateljica in dolgoletna sopotnica zasluži, toda z žalostjo v srcu je zmanjkalo besed.

Vse vem... vem, da si doživela lepa pasja leta, da se nama je zgodilo vsega in si bila utrujena, tudi to, da si bila že nekaj let bolna... vendar vse to, kar možgani vedo, izguba v srcu zabriše in ostane praznina. Praznina, kjer je stala tvoja košarica, suha skleda za vodo, na polički ovratnica in povodec...

Vem, da si bila samo pes z dolgimi, kosmatimi ušesi, potomec volka, latinsko Canis, toda 14 let in pol si krojila moj vsakdan, me spremljala na poteh, spodbujala, bodrila in tolažila, ko je bilo težko... predvsem pa si me zvesto poslušala... ure in ure mojih odgovorov na izpitna vprašanja, intimnih pogovorov in glasnih razmišljanj... bila si predana in me imela neskončno rada, kljub vsem slabostim, ki jih imam... oprosti mi, samo človek sem in človek je velikokrat slabši od vas s kosmatimi ušesi...

Z mano si se velikokrat navajala na nov dom, ravno pred kratkim sva računali, da sva se 10-krat selili, toda tebi je bilo važno le, da si z nami in predvsem ob meni... Vse si imela iskreno rada... delila si male norosti z mojo pokojno mamo, ki ti je izbrala ime, in uživala v dolgih pohodih in še daljših pogovorih z mojim očetom... z mano si delila trenutke dvomov, skrbi in veselja, utrujenosti in smeha, ko sem prvič in drugič postala mama... otroka sta se ob tebi naučila, da je življenje brez pasjega prijatelja dolgočasno in te dojemala kot družinskega člana...

Bila si polna nore mladostne energije, ki se je zadnja leta samo umirila, nikakor pa ne ugasnila... toda kljub navidezni podkupljivosti in prikupni zmedenosti, si mi bila zvesta do zadnjega izdiha... in tvoja lastnost, ki mi bo še leta orosila oči, je zaupanje vame. Zaupala in verjela si mi na vsakem krušljivem koraku, na vseh poteh ter nenazadnje tudi tisti petek, ko sem se odločila, da boš za vedno zaprla tvoje prelepe oči... oprosti mi, toda nisem želela, da trpiš in počasi ugašaš, preveč sem te imela rada, da bi ti privoščila bolečino in vzela dostojanstven odhod...

Nekoč bova skupaj na istem kraju kot pepel in takrat se srečava na večnih cvetočih poljanah... do takrat pa boš prebivala v mojem srcu.