(Ne)Srečna trinajst

Te dneve pred trinajstimi leti so skozi moje telo rezali porodni popadki, občutila sem bolečino zaradi razrezanega trebuha, prvi dotik male rokice in neverjeten občutek puha novorojenčkove glavice na ustnicah. Trinajst let je minilo, kot bi mignil, a medtem se je zgodilo nešteto dogodkov, ki so bolj ali manj pretresali življenje naše male družinske enote. Številka noge se je v teh letih povečala za kakih 25 številk, pri oblekah smo prešli stotico od 56 do 156 in še malenkost več... Zgodilo se je rojstvo, zgodila se je smrt, srečevali smo se z zaključki in začetki, padali in vstajali, se učili in pozabljali, včasih zamerili, a večkrat oprostili... zgodilo se je življenje v vseh njegovih odtenkih...

Trinajstica predstavlja (ne)srečno obdobje boja za obstoj, svoj prav in uveljavitev. Obdobje, ko bi vse bil, pa še nič od tega nisi. Si otrok s števiko noge odraslih. Zelen na frišno pobarvan. Spomnim se sebe v teh letih in priznam, da mi ni bilo niti lahko niti lepo. Pravzaprav nisem vedela, kaj bi sama s sabo, kaj šele z drugimi. A vseeno nekaj tistih najpomembnejših odločitev, ki krojijo moj vsakdan, izvira prav iz tega obdobja. In ne vem, če je danes trinajstletnikom lažje kot nam v poznih devetdesetih... Res je, da imajo mobilne telefone, mi doma še za daljinca nisem prepričana, če smo ga takrat že imeli... pa je zato lažje? Lahek dostop do (pre)velike količine informacij ni vedno prednost sploh, če jih šteješ rosnih trinajst. Dandanes so otroci navajeni vse dobiti tukaj in zdaj tako, kot smo jih naučili sami, in nihče ne zna ničesar potrpeti, odložiti zadovoljitve svojih potreb... in prav v najstniškem obdobju, na pragu pubertete, odraslosti trčijo medvrstniški in medgeneracijski svetovi, vesolja ter galaksije, v katerih mora nekdo počakati, se ohladiti, včasih celo stisniti rep med noge. Si predstavljate, kako prekleto težko mora biti, če se je do tega trenutka vse vesolje vrtelo okoli tebe?!

Svet se še vedno ali vedno bolj vrti okoli slabših namesto okoli boljših. Iz čisto preprostega razloga, ker najslabši držijo vajeti v rokah. Ne verjamete?! Glejte informativne oddaje ali se zgolj udeležite roditeljskega sestanka. Odrasli imamo velikokrat težave v svetu, ki je naravnan na konflikte, laž in minimum, kaj šele nekdo, ki mu šele poganja puh, in se mu ne sanja, kje bi lahko bil njegov prostor pod soncem. Sprašuje se, zakaj bi bil boljši, če dobi več pozornosti in priložnosti sošolec, ki je veliko slabši. Ne vem, če je tu veliko prostora za moralne pridige odraslih, ki bi morali poskrbeti, da bi bilo drugače... v družini, okolju, državi, na Zemlji... da bi zmagalo dobro... oziroma, da bi dobremu vsaj dali možnost.

Pridejo trenutki, ko je težko, ko boli približno tako, kot je mene pred trinajstimi leti... Zgodilo se je marsikaj in še se bo dogajalo, turbulence smo že uspešno prestali, viharji so še pred nami... Toda važno je, da smo skupaj, se imamo radi, cenimo dotike, neverjetne občutke na ustnicah ter želimo za drug drugega najboljše...se borimo za zmago dobrega, znanja in pravih vrednot. Sin moj, neskončno sem hvaležna, da sem tvoja mama in imam s teboj priložnost rasti do višin, ki jih brez tebe nikoli ne bi dosegla.