Carski rez

Jp...ta možnost je doletela tudi mene. Zanimivo, ko sedaj prebiram forume, opažam, da je mnogo nosečnic, ki si ta rez želi in ga poveličuje v nebesa, sama pa nisem do trenutka, ko sem bila tik pred dejstvom, nanj niti pomislila. Vedno sem mislila, da bo pač šlo, da jaz s spravljanjem otroka na svet ne bom imela težav. Moji boki so se mi zdeli dovolj široki za eno dvoinpolkilsko kepico...no....nisem pa računala na obseg glave 36 cm...to pa res ne..in na slabe 4 kile tudi ne...in se je zgodilo...nekje tam med porodom, ko se mi je zdelo še vse ok..... bolelo je, pa ne preveč.... uglavnem nič presenetljivega, nič takega, kar človek ne bi pričakoval...sm zaslišala besedo DISPROPORC ( razlaga: kefalopelvini disproporc je nesorazmerje med glavo ploda in medenico matere in je najpogostejša indikacija za carski rez)...v stotinki sekunde sem vedela, na kateri strani v knjigi je to opisano, predvsem pa sem vedela kam to pelje in začela moliti, da imajo v sosednji sobi nabrušene nože...

Ravno ta teden sta rodili dve kolegici in spet dve lepi zgodbi o sicer napornem, vendar gladkem porodu...in ob tem se mi zdi, da skoraj vsaki uspe, razen meni, v takih trenutkih jemljem carski kot mali neuspeh...in moram priznat, da me je še kar nekaj časa po porodu najedal občutek razočaranja, ker sem prikrajšana za trenutek, ko si mama oddahne in ji na trebuh položijo mokro, novorojeno bitje...mislim, da je to nepozaben in neprecenljiv trenutek, ki pa mi najbrž ne bo nikoli namenjen. Vendar ko sva o tem razpravljala z mojim ginekologom, me je potolažil nakako takole: " ..ja, škoda je, da ni šlo gladko, vendar o tem pač ne odločamo sami in važno je, da se je izteklo dobro...in konec koncev...vse življenje boste ob otroku in neprecenljivih trenutkov bo še mnogo, ravno toliko ali še bolj pomembnih...."....in ima prav....To je zgolj trenutek, zgolj občutek, ki nas ne naredi dobre ali slabe starše, vse sladkobe in pasti nas čakajo kasneje na poti do zrele in odrasle osebe...to je zgolj začetek...nekaterim je namenjen tak, po moji presoji najboljši, drugi si stvar malo zakompliciramo in se srečujemo z malčkom ob monitorju, tretji v sirotišnici...vsak začetek je po svoje edinstven in neponovljiv ter nenazadnje po meri za nas.

Nekaj pa sem se iz te zgodbe vsekakor naučila...nikoli mi ni bilo čisto jasno zakaj se sekciji reče carski rez...zdaj pa to 100% vem...CARSKI REZ JE REZ (pri meni izjemoma dva reza), KI MI JE DAL CARSKEGA SINA!....mislim pa, da se da super otroke rojevati tudi drugače in ga zato ne nasplošno priporočam...vendar o tem nenazadnje ne odločamo sami in to nas najverjetneje najbolj teži...navajeni smo, da imamo vse pod nadzorom, do potankosti splanirano in predvideno...pri otrocih pa to odpove...tako in drugače...ampak to ni neuspeh, so samo drugačne poti....poti do sreče in nasmejanih otroških lic!

Nočni mlekopivci

Me je tako prevzela debata s FB-ja, da res moram o tem obvestit tudi moj blog. Domišljija res ne pozna meja in meni se vedno na načeto debato začne odvijati film in tokrat bo blog moja žrtev, v bistvu žrtev moje domišljije. Sicer si s tem ali se to, da se mi za vsako neumnost v glavi odvije cel film (ma kaj film...cela sezona nanizank), dogaja vsem, nisem še čisto na jasnem. Pa rajši o moji bujni domišljiji z nobenim ne debatiram, kajti že, ko odprem usta, me ponavadi trije čudno gledajo in hidro ugotovim, da verjetno živim v vzporednem svetu...v bistvu sem se kot otrok otepala vzporednega sveta in si želela na tir z vsemi ostalimi, zdaj pa samo še upam, da ne živim na pravokotnici....

Hm....joj, spet sem odbluzla...no na FB-ju je tekla debata o nekih čudnih, baje tudi elitnih skupinah..ja, pozabla sem omeniti, da so povrhu vsega še zaprte...tipa "starši otrok letnika XY"...Ja, tako je to...če imaš otroka pravega letnika si car, če ne...te pa brcnejo iz skupine...čeprav v resnici ne vem, kdo je toliko nor, da se hoče pritihotapit v tako skupino...mogoče pa vohuni za kako drugo elitno skupino in potem je to, da ga vržejo ven v bistvu premila kazen!!! Ajoj, kam smo zabredli... no, kakorkoli, s kolegico, ne kolegico ampak pravo prijateljico (ne smo preko FB-ja) sva prišli na idejo, da bi lahko ustvarili skupino staršev, katerih otroci pijejo mleko ponoči...skupino "NOČNIH MLEKOPIVCEV"...in tu se moja domišljija začne....

NOČNI MLEKOPIVCI...to bi bila čisto prava, elitna, normalno, da strogo zaprta (za vstop na stran bi morali poznati 36-mestno kodo) skupina ljudi, ki bi si delila travme nadirajočih sester iz zdravstvenih domov in nasploh nerazumevajoče povprečne populacije, razpravljali bi o inteligenci otrok, ki se jim tako hitro razvijajo možgani, da rabijo nočno dozo laktoze....Kako bi preverjali pristnost članov? Vsako jutro bi morali člani objaviti fotografijo na zidu, ki bi jo poseben program obdelal in preveril intenzivnost in obsežnost podočnjakov...vsak, ki bi prespal vso noč, bi bil tisti trenutek izločen iz skupine.....Brez milosti!....vsak mesec bi seveda tudi iskali mlečno formulo zmagovalko, ki bi vašega malčka nasitila ravno toliko, da se ponoči vsaj enkrat zbudi...Podeljevali bi nagrade za največ izpitega mleka ponoči...in še in še...ampak naj se tukaj raje konča pot moje domišljije in srčno upam, da kaj podobnega ne že kje obstaja....ker danes res nikoli ne veš...Svet je ravno dovolj nor! Če obstaja graupiranje staršev otrok po letnikih, če nekdo celo preverja člane omenjene skupine staršev, in še več, tudi slepi potniki takih skupin obstajajo...ja, potem je možno res vse!

Vsakodnevne bitke

Ne vem, ali se rodimo z občutkom, da moramo v vsakem trenutku vse vedeti, vsem ustreči in vse obvladati ali je ta občutek privzgojen...vendar je pa vsekakor grozen, vendar ne toliko občutek sam, kot pa slaba vest, ki pol gloda in najeda še dneve po tistem, ko nismo nečesa vedeli ali ko nam je spodletelo pri kaki stvari.

Kako zanimivo...ta dvom vase nas preganja in prižene tako daleč, da na koncu mislimo, da si nismo izbrali prave poklicne poti, zato ker nismo podobni večini, ki opravlja ta poklic...je to res merodajno? Ni ravno pestrost tista, ki je zaželena...ali hočemo množico kimajočih in avtomatiziranih klonov? Ta dvom nas prižene tudi tako daleč, da mislimo da nismo dovolj dobri starši, ker nas itak vsakič v posvetovalnici okregajo, kot da smo prvošolčki z rutico okoli vratu...."...kaj...to mleko mu dajete???...kaj ne veste, da je mleko xy najboljše za vašega otroka...to bi pa ja morali vedeti...kaj niste hodili v šolo za starše?..."..takih in podobnih zgodb je preveč. Res nismo dovolj dobri starši, če namesto Aptamila dvojke, uporabljamo Novolac enko? Je to res edini merodajni faktor...

Najboljša odločitev

Pred dnevi sem na primer klicala v zdravstveni dom zaradi malega, ker je imel že par dni drisko...do pediatrinje sploh nisem prišla, ker me je že sestra sestrelila in si na naslednjo fronto sploh nisem upala..." Kaj?...Koliko je star?...in še vedno pije mleko ponoči?...ne, ne....saj ne morem verjet...Zakaj mu dajete mleko ponoči?" Hmmm...jaz sem pa mislila, da kličem zaradi driske, naivnica! In ko sem jo vljudno popravila, da ni naš problem v tem, ker mali spije tisti deci mleka ponoči, me je začela prepričevat, da sem v bistvu jaz kriva, ker ima drisko...sigurno sem mu dala kaj takega za jest....hm, potem bi morala bit driska na repertoarju že kake tri mesece, itak je mali vedno eno in isto, ker nam skozi tumbajo česa ne sme...in jaz se še trudim, da ga prehranjujem po navodilih...čemu, če pol človek itak zaj***.

In tako nas vsakodnevno obstreljujejo na različnih frontah...in vsi od nas pričakujejo, da bomo stresali pravilne oz zaželene odgovore iz rokava...vsi vejo, kaj hočejo slišat...ne vejo pa, da nisem samo študentka, ampak tudi mama, partnerka, hči, sestra....ne vejo ali pač nočejo vedet, da nimam samo obveznosti, ampak imam tudi sama pričakovanja in imam tudi želje....da bi rada šla tudi kdaj pa kdaj v hribe, prebrala kakšno nemedicinsko knjigo, bila fit, šla v Afriko....ampak to so očitno zgodbe, ki nikogar ne zanimajo.....Zanimajo pa mene, zato jih bom branila in negovala v svojem svetu.
In predvsem sami v sebi moramo biti resnično prepričani v pravilnost poti, ki smo jo izbrali, kajti v življenju bo več tistih, ki bodo pravilnost odločitve izpodbijali, kot tistih, ki nas bodo ujčkali. Vsako kritiko moramo vzet zgolj kot priložnost za učenje in ne ob vsaki razglabljat o tem ali smo za ta poklic, ali smo dobri starši, ali smo se pravilno odločili takrat in takrat.....ker na ta način resnično nikamor ne prideš, razen do depresije.

Danes sem se menila za en konziliarni pregled in sem od zdravnika dobila "pojasnilo" v stilu: "...no to, da se učinek aspirina izniči šele po petih dnevih, bi pa že morali vedeti..." Hm, sem imela smo jaz občutek, da to sploh ni bil odgovor na moje vprašanje in se je tip delal samo malo pametnega.... in nenazadnje...priznam, tega res nisem vedela...Se je zaradi tega svet podrl in mogoče lebdim ali čas še vedno teče tako kot prej in stojim na trdnih tleh?! Kakorkoli, zdaj vem...to, da je bila moja odločitev o študiju prava, sem vedela pa že davno pred tem....o tipu imam pa itak svoje mnenje...o tem pa kdaj drugič.... 

Svetovno prvenstvo v poletih ali slaba vest novopečenih staršev

O tem, kako je naš mali prvič poletel iz kavča na tla, je bil blog že podrobno obveščen...no potem je vajo ponovil še ene trikrat, pa o tem raje nisem pisala, da mi ne bi na vratih zvonila socialna. No, pa sem po tem ugotovila, da se to dogaja skoraj vsem.  Zakaj skoraj? Ravno vsem staršem ne morem napisat, ker ne vem, vseh pač ne poznam.... konec koncev se verjetno človek tudi druži s sebi podobnimi.

Kakorkoli, vsi novopečeni starši, ki jih poznam, znajo povedati o takih in drugačnih poletih iz previjalnih miz, postelj... o tem, kako so sredi noči leteli na urgenco, ker so se bali, da je mali utrpel kaj več, kot le buško; o tem, kako so mislilili, da je v hišo priletel najmanj meteorit, na koncu pa so v sobi dobili na tleh malo jokajoče bitjece; o tem, kako so med samim poletom proti tlem izvajali vse možne akrobacije, da bi padec omilili,  na koncu pa so poleg malega še sami pristali na tleh (dvojna škoda).....

In lahko vam rečem, da se mi je odvalil kamen od srca, torej nisva samo midva z mojim štorasta, ampak je štorastaih vsaj polovica staršev tega sveta...hmmmm....mogoče pa imamo zelo štoraste, neprevidne ali po naravi kaskaderske otroke...to bo!!!! Taddaammmm! Generacija kaskaderjev je rojena!...ok, pustmo to...v bistvu sem ugotovila, da gre nama še dobro...če sešteješ vse naše polete s kavča skupaj znese za en dober polet z malo višje previjalne...ampak, če prev dobro pomislim...raje padem tisočkrat s pločnika, kot enkrat z mostu!

Pravi mačo!

Je prava nadloga! Vsaj zame! življenje bi bilo brez mačotov veliko prijetnejše in lažje...Bi bilo tudi polnejše in zabavnejše? Vprašanje...

Trenutno imam opravke z mentorjem, ki je povrh vsega še Mačo...Si predstavljate? En nadrejeni, je nadrejeni preveč...En Mačo, sta že dva prepolna testisa preveč...in takoj nastane gneča....egoizem, inteligenca in spermiji pač težko shajajo in takoj imaš bitko interesov v nadrejeni mačistični glavi....In potem se začne: " Ste noseči? No, saj te lahko tikam, saj si mlada...si noseča? Če si, potem ne smeš z mano na izotope...je nevarno, sevanje in to...no, prepričaj se, da nisi noseča..."Odgovor: "Nisem noseča!" Naslednji dan: "...hm, do kdaj imaš vaje? Do januarja? In kaj pol...boš šla na izpit ali boš imela otroka?...Aja. Če si noseča ne smeš z mano na izotope....!" Opet! Pa kaj je s temi izotopi? So ti oni načeli možgane ali mogoče testosteron, ki se voha že na zeloooo daleč.....Pa kaj, če bi bila noseča...To me tukaj najbolj moti...kaj bi tako groznega, če bi v meni živel mali zarodek? Pač ne bi šla na izotope in mir! Ne vem, zakaj si tako žene k srcu, da me vsak dan sprašuje o mojem potomstvu. Ga mogoče zanima moj menstrualni koledarček? Ali ga res tako zanima varnost nerojenega bitja ali me ima za tako neizobraženko, da ne vem, da je sevanje zarodku škodljivo? Potem škoda, da me uči s čim ne smemo kombinirati verapamila...

Ja, zaradi takih in podobnih tipov si potem mlade ženske ustvarijo popolnoma napačno predstavo, tako, kot sem si jo jaz...da je potem, ko imaš otroka vsega konec...ne samo izotopov, ampak da ženska preprosto ni več zanimiva na "mačističnem" trgu....pa v bistvu to sploh ni res....(Danes si v bistvu želim, da bi bilo!) Pravega mačota ne zanima ali imate doma čivavo ali deset otrok..njemu pač spermiji rijejo po možganih in postavljajo vedno ista, neumna vprašanja vsemu kar vsaj malo spominja na žensko...

...in jaz! Reči moram, da me danes ta "mačistični" trg ne obremenjuje več...ni me strah in počutim se osvobojena Mačotov......poleg tega me pa doma čaka moj mali Sonček! Biti mama je torej dvakrat plus!