Ne nisem....in najbrž tudi nikoli ne bom. Ker pač mojemu ni jasno, da hoče ženska slišat tiste tri magične besede...da si morda to celo zasluži...saj ne prstana, ampak vsaj golo vprašanje o zadevi sami...če mu je že rodila otroka, če mu kuha in pere gate...Si mar ne zasluži vsaj vprašanja? Ne, zakaj bi metali denar skozi okno, če pa moj ima že vse, kar imajo pravi poročeni možje...no, le papirja nima...
Ne, da ne bo kdo mislil, da si želim poroko z vlečko od tu do Maribora...daleč od tega...ceremonije, gužva in večno nezadovoljni ljudje sploh niso zame..to je živčni zlom v treh minutah! Ja, in tudi papirji mi ne pomenijo nič..res ne...mislim, da ljubezen, vzajemnost in spoštovanje nosiš v srcu in ne na papirju in, če v srcu ni komponent, ki sestavljajo pravo ljubeče partnerstvo, tisoč papirjev, prstanov in knjig, nič ne pomaga!
In potem...kaj hudiča, Anja, hočeš imet?!..no, da nadaljujem...ne maram osladnih zarok iz amerških filmov, kjer je diamatni prstan edini poleg kitajskega zida viden iz lune in ubogi revež poklekne v lužo pred okrašenimi vrati na božični večer...ne, to res ni zame...
No, in?! V čem je potem problem?! Problem je samo v eni stvari..da hočem IZBIRO! Da sama izberem, kaj si želim, ali vzamem ali pustim, pa čeprav le na papirju...da sama izbiram priimek..hm, da se popravim..da skupaj izbereva priimek, da SKUPAJ izbereva hobi, stanovanje, papigo, ploščice, gume, sedežno in tricikel za malega....da naju ne povezujejo le usrane gate in sobotno kosilo, temveč neke vrste PAKT, pa čeprav le najin na štiri oči!
Štekate?! Še sama včasih težko, vendar to je to..to si želim...in da ne bo kdo mislil, da izvajam pritisk preko bloga...moj ga itak ne bere!
Ni komentarjev:
Objavite komentar