Pismo predsedniku vlade (ali nekomu, ki lahko izboljša podalpsko deželico)

Vsak dan me bolj grize.....in vsak dan se nabere za en dooolg esej, ki bi ga lahko spisala našemu predsedniku vlade, pa vem, da nima smisla in vem, da je edini, ki mi bo nudil vsaj minuto zadoščenja, moj preljubi blog....

Ne, nisem tu zgolj, da kritiziram..... tu, za temi besedami stojim, ker bi rada živela v boljši in dostojni državi, ker bi rada, da tudi naši otroci živijo v državi, ki ji je ime Slovenija. V državi, ki je državljanom v ponos in tujcem za zgled. In rada bi povedala, da je to možno, vendar le takrat, ko se ne bomo delili več na marogaste in lisaste, boljše in slabše, vredne in nevredne proslave in podobno....delamo za prihodnost in prihodnost je skupna, prihodnost so naši otroci, ki jih prav malo briga za bele in rdeče....razen, če jih ne bomo mi sami naučili....

Primerov, ki kažejo, kako gre naša lepa podalpska deželica počasi v maloro, je malo morje....na žalost, ampak tako je...namesto, da bi vzpostavili sistem, ki bi bil učinkovit, varčen, pravičen in še kaj, se zapletamo v mrežo birokracije, ki nikamor ne vodi.
Prav včeraj sem na primer klicala na eno bolj medijsko izpostavljenih državnih ustanov...no, nisem klicala enkrat, ampak tridesetkrat, in še predvčerajšnjem petdesetkrat, vmes sem poslala še dva maila....dvakrat, ko se mi je oglasil telefonist, me je pa nadrl, da niso uradne ure in da ta, ki jo iščem je itak na dopustu. Halo? Vidim samo jaz tukaj problem? Več problemov?
1. Kaj je on tam zame ali jaz zanj visim na telefonu ? S kakšno pravico me nadira? Ne bi moral biti v tem času, ko so "živi" telefonisti malo preživeti in obstaja malo morje posnetih tajnic, ki so vsaj prijaznejše, vesel, da sploh ima službo in ni št.80.051 na zavodu za zaposlovanje?
2.Kako si lahko gospa ravno v mesecu, ko ima največ dela, privošči dopust? To je isto, kot bi v portorožu hotelirji s 1.7. šli na kolektivca za tri tedne...ne gre, a?! Ali si je preprosto telefonist nekaj izmislil, da bi že končno dala mir...ne gre, a?!
3. Po treh dneh sem zadevo rešla...in gospa je bila prijazna...moram priznat...Vendar je bilo res potrebno toliko mojega časa, živcev in jeze? Niso mar uradne ure zato, da so na voljo državljanom in ne zato, da so na sestankih (to so mi zadnjič rekli, ko sem iskala isto gospo)?

Ja, in čisto vsakič, ko kresneš ob zid birokracije, je podobna zgodba, če ne še slabša (moja zgodba ima vsaj uspešen zaključek)...vendar je tu še mnogo več...Razume kdo državo, ki je tisoče in tisoče evrov vložila v moj študij, da sem si pridobila naziv in bom lahko služila državi...no, ta ista država, danes za mojega malčka ne najde prostora v v vrtcu! Kje je tu logika...najprej v nekoga vložiš 20 let šolskega sistema, ki ne stane malo, nato pa ga pustiš doma, da čuva otroka.......razumete?! Jaz ne!

No, mogoče pa razume nekdo drug, mogoče nekdo lahko nekaj res naredi.....a učinek bo imelo šele, ko bomo pravično, varčno, ekološko, prijazno razmišljali vsi skupaj!

Statistika

1.

Situacija: Pričakujete klic s katedre, fakultete ali katerikoli uradni klic. Sicer je vse v najlepšem redu. Kuhate si jutranjo kavo in mali možek se zadovoljno igra v dnevni sobi.
 Koliko je možnosti, da se bo ravno v trenutku, ko se oglasite na uradni poziv, mali škrat uščipnil v prst ali kaj podobnega in se začel dret na ves glas?
Najmanj 95%.
Posledica:  Od gospe, ki vem zavzeto nekaj dopoveduje, boste ujeli le vsako štirinajsto besedo, lahko se bo celo raz*******, ampak itak je ne boste slišali (povsod se najde nekaj pozitivnega). Mali se bo neutolažljivo jokal do trenutka, ko boste prekinili....takrat se vam bo nasmejal z solznimi očmi.

  2.

Mudi se vam. Zmenjeni ste ob določeni uri in že zamujate, ker mali škrat nekaj opleta...noče jest, noče se preobleč...sami imate kavbojke še na sušilu.
Kolikšna je verjetnost, da vam bo mali rekel: "Mama, BA!" (za to vsekakor ne boste prikrajšani, če sonček še ni spregovoril, udarni smrad ne potrebuje besed), ravno ko ga boste tlačili v avtomobilski sedež?
Med 80 in 90%.
Posledica: Najprej sekunda razmišljanja...potem ugotovite, da ga pač MORATE previt, da ne boste življenjsko ogrožali okolice sestanka...in tečete...hitite...potem pa pozvoni telefon in vaša kolegica s katero sta bili zmenjeni nima časa.Grrrrr!

3.

Situacija: Mali je lačen. Po vsej sili hoče jogurt. To bi bil že njegov tretji jogurt danes. Njegov prebavni sistem odgovarja z drisko.

Kolikšna je možnost, da ga prepričate oz prisilite, da da v usta kaj drugega po možnosti nemlečnega?

0%

Posledica: Ni šans, da bi ob dnevu jogurta zaužil karkoli drugega, kar ni jogurt. Driska gor ali dol (Zakaj pa so plenice?!). Celo vrsta jogurta je pomembna in če ni prava se naš sonček postavi pred hladilnik, vleče vrata in kriči: "Dugi! (Drugi!)", skutka na primer sploh ne pride v poštev, kaj šele rižota.

4.

Situacija: Igrate se na vrtu. Mali z lopatko koplje po zemlji. v bližini je zalivalnik in "šlauf" (cev za zalivanje).

Kolikšna je verjetnost, da se osemnajst mesečnik ne zmoči?

0%(sicer odvisno, koliko ima rad vodo)

Posledica: Tisočkrat lahko rečete ne, trenutek vaše nepazljivosti in rokice bodo do ramen v vodi. Pri nas je posebej zanimiva posodica od Lori, ki naj bi bila kot nalašč za umivanje glave. In potem jok, ko se potrebno preobleč.

Ampak.....ker naši otroci niso statistika in jih imamo kljub velikim ali čisto majčkenim verjetnostim neskončno radi...še vedno velja, da je statistika K****!(po besedah profesorja s faxa)

Podiplomska depresija

Ko so mi kolegi razlagali o tem, da se tisti trenutek, ko diplomiraš, ravna črta, ki te je vodila dotlej, razdeli na tisoč novih poti.....mi je šlo le nasmeh....mislila sem si, da to pa že ne more bit tako...želiš si diplomo in jo imaš in kaj naj bi se pol delilo in razmnoževalo.....ravna črta mora postat debeljša in ne tanjša, pot mora bit po diplomi gotovo vsaj asfaltirana, če že ni posuta s cvetjem....

Še ena zmota...in to velika...če sem pred dobrim tednom vedela, da me čaka izpit iz družinske medicine in vse moči usmerjala vanj, danes ne vem ničesar več....name se je sesul kup birokracije in gmota slabe vesti za vse trenutke, ko je bil moj mali sonček brez mame....saj vem, da mu ni bilo hudega, pa vseeno...Ne, na mojo novo pot ni nihče pogrnil tepiha, niti šampanjca ni noben odprl (no, sem ga pa sama)...pot pa dobiva vsak dan več odcepov, možnosti in z vsakim dnem sem bolj zgubljena...edina stvar, ki jo v tem trenutku vem je, da potrebujem počitnice....in si jih bom tudi vzela!

In ne morem vam povedat, kako me je razjezilo (čeprav sem se z mrtvo hladnim nasmeškom zahvalila in poslovila, je v meni cepetalo in zobje so mi od jeze kar odpadali), ko so 7 let mojega dela strnili v 2 stavka na A4 list...in to čisto navaden kos papirja....je*****, da bi bil vsaj paus, ki je 3 cente dražji! Saj vem, zdi se noro in banalno.....7 let je pa še vedno vredno več kot le kos papirja...niti stiska roke si nisem zaslužila v tem času! Svašta!

Kolega s faksa je podal zelo dobro primerjavo, ki sem jo še malo retuširala in res drži....če se je do sedaj dogajal šov, sedaj sledi realnost! Srečno!

Ptički brez gnezda

No, pa smo jo preživeli...še eno selitev...in sedaj seveda mislim, da ne bi preživela nobene več...pa najbrž bi.
Ampak ko samo pomislim na unih 366 škatel in še enkrat toliko vrečk, na tone čistil, beljenjenje, pogajanje o 30 let starem kavču in o tepeti v stilu Ludvika XIV...... se mi kar dvigne v želodcu, živci se napnejo, da bi nanje lahko igral Beethovnovo simfonijo in začnem se potiti (vam raje ne povem kje vse).Ampak dobro, da čas potisne želodec nazaj na njegovo mesto in simfonijo spremeni v kratko sonatino...in človek pozabi oz vsaj delno omili zadevo in čez pet let ali še prej spet polni škatle.

Je pa nekaj res...zelo lepo je bit nekje doma...in ko nas je lastnik prejšnjega stanovanja dobesedno metal čez prag, se nisem počutila niti najmanj udobno in res ne vem, kako lahko brezdomci tako živijo iz dneva v dan...najbrž se navadiš, ampak jaz se raje ne bi....in prav zanimivo je kako se z vsako škatlo, ki jo izprazniš in stvarem najdeš novo mesto, plete novo gnezdo in dom dobiva novo ime. Dejansko se ugnezdimo. Čeprav le začasno.

In hvala bogu za prijatelje, ja za Petro, Markota in njihovo malo sončico, ki so nam pomagali splesti gnezdo in nam bojo ves čas bivanja na tem naslovu pomagali peči krompir. In čisto vsakič, ko se spomnim na muke v porodnišnici, pomislim, da če me ne bi bilo v tistem trenutku tam, nikoli ne bi poznala te enkratne male družinice...resnično....karkoli damo za ljubezen, nam bo vsaj dvakratno povrnjeno nazaj!

Lepo je imeti spet svoj naslov! In povezavo do neta....