Slovenščina, da te kap

Nikoli se nisem imela za slovenistko ali poznavalko slovenskega jezika in tudi moja pogovorna slovenščina ni zasneženo belo polje, na njem je kup sledi narečnih izrazov in blatne packe tujih, privzetih, skovanih izrazov, ko pišem manjka kaka vejica in je tudi včasih kaka preveč, včasih uporabljam izraze, ki SSKJ-ja niso niti povohali, kaj šele, da bi ga vzeli za svojega....jp, vse to je moja slovenščina...ampak vedno, od prvih besed naprej, sem bila pa njena ljubiteljica in zagovornica njene uporabe, čeprav z briškim G-jem.

In ne bom pozabila, kako sem debelo pogledala in si mislila svoje, ko sem bila kakih slabih pet let nazaj pri bratu na kosilu. Takrat je imela nečakinja dobri dve leti, danes jih šteje že skorajšnjih velikih sedem (še en dokaz, kako hitro teče čas). In ona med kosilom: "Mama, ne bom papala MESOJA!" In jaz, s tihimi mislimi  primernimi mojim svežim dvajsetim letom :"Mesa, Vesna, MESA!" In njena mama: "Ah, Anja, misliš, da smo ji enkrat povedali, pa nič ne pomaga...ona na mara mesoja in pika!"

In človek bi mislil, da bo pri njegovem otroku čisto drugače...kje pa....celo ne moreš verjet, kako podobne finte imajo čisto vsi....in čeprav se trudim in popravljam našega škrata, čisto vsakič, ko mi prinese knjigico veselo reče: "Mama, PREBRAJ! Od začetka!". Gotovo ga popravim petkrat na dan in prav tolikokrat ali enkrat več pove po svoje.

Ali pa danes na sprehodu v okolici Socerba, ko smo se kopali v sončnih žarkih nad kraškim robom. Moj predragi je malemu dal znak, za premik....On pa glasno: "Ne, bomo še STOJILI!"

Saj bi se včasih jezil, na ljubo slovenščine in vseh vejic, pa nima smisla....pri sedmih nečakinja ne je več "mesoja", vztrajno pa uporablja besede "ful"," kul", "itak".....packe in gazi po belem polju slovenščine torej ne poganjajo korenin pri dveletnih malčkih, ampak nastanejo kasneje, ko skušajo biti mali škrati čimbolj podobni nam odraslim!

"Jiga ge!"

So dnevi, ko bi moralo po žilah teči kuhano vino ali vsaj čaj z rumom...a meni teče le vrela kri!

Kaj naj rečem?! So obdobja in so Obdobja. Trenutno smo mi v Obdobju, ko je mali nadvse simpatičen, sladek, ko se kar cedita med in mleko iz njega....a ne doma! Ko smo kje na obisku, v trgovini, na sprehodu pridno maha vsem tetam, šarmira s trepalnicami, natakaricam se solzijo oči od vse sladkosti in simpatičnosti...A doma? Doma kot pobesnela z mojim predragim iščeva baterije, ki jih je mali snel iz daljinca in moliva boga, da jih ni požrl....tekava z njim kot nora, ko odpre vrata v kopalnico in skušava preprečit pitje vode iz školjke...ko misliva, da tri minute tišine pomenijo, da se je zaigral s kockami, ugotoviva, da imava v sobi novo večbarvno fresko, ki sega preko stene čez parket na posteljo...skrivava vse vžigalnike in na koncu ugotoviva, da se je mali že naučil prižgat plin z iskro in ko priletim in potegnem rokice stran s štedilnika, me pogleda z najbolj nedolžnimi učkami tega sveta in reče: "Mamica, peče!"....ali pa, ko visi z mize (nanjo je seveda sam zlezel) in reče:"Mamica padel bom!"....Ja, ob takih trenutkih kri vre in se uparja skozi ušesa!

Ampak, ko je pa tako simpatično lump...že ves teden poje: "Jiga ge!" In midva študirava, kaj bi to lahko bilo in kje je to pobral....najprej sva upala, da ni "Je** ga!", potem sva mislila, da je: "Briga me!" in danes zjutraj, ko je veselo ponavljal za reklamo z božičkom in jelenčki, ugotovila, da je :"Jingle bells!".

A v soboto...v nakupovalnem centru mi je zaledenela kri (sprememba agregatnega stanja se je zgodila v sekundi)! Jaz sem šla še po zadnjih nakupih, moja dva pa na Božička, ki je bil ravno takrat na obisku v centru. In ko sem se vrnila in ju med preštevilčnimi otroki in starši našla....pozdravila oba...pogledam...malega nikjer....petdeset otrok in njihovih glavic je bezljalo, a prave ni bilo nikjer...in sva iskala...in smo iskali, pomagali so nam namreč še drugi starši....in hkrati sem preklinjala sekundo nepozornosti!....in ko ga je Mašina mamica našla, je bil sklonjen v avtomobilčku ( saj veste, avtomobilčki na žetone ali požiralci denarja staršev v nakupovalnih centrih) in ko sem šla do njega, ga stisnila v objem,  je dvignil svojo glavico in rekel: " Mamica, ne vžge!" In pol jezi se, če se lahko....

Prigode bolne mame

Ležim v postelji. Bolna. Smrkava.Prekladam televizijske programe, čeprav na pamet znam program, in upam, da se je na RTV-ju zgodil čudež. Pa se ni. Takrat se odprejo vhodna vrata. Lori hitro teče pozdravit prišleka. In kmalu se zaslišijo drobni, vendar odločni koraki (Seveda, če so pa na nogicah zimski čevlji.) naravnost proti sobi, kjer ležim.....
.....drobna kapica pokuka čez vrata, nasmeh in: "Dober dan, mama! Sem prišu!" S pravimi japonsko-koroškimi poudarki. In ni prehlada, vročine, RTV-ja ali limone, ki bi v tem trenutku lahko preprečila nasmeh!

Nato me pride pozdravit še iz enega centimetra,snamem mu kapico in slečem bundo,čevljev ne dovoli sezut (Očitno so nujno potrebni za hojo po stanovanju.), mimogrede poslini pol postelje in mene, mi pove, da je tata šel, ko ga vprašam kam, ne ve točno....in nato izgine...čez par minutk se prikaže spet s plastično trobento in lončkom, v katerem ponavadi segrejem kosilo ali večerjo zanj. Postavi se predme in reče: "Mamica bubana je!" In jaz: "Ja in zato ne more igrat na trobento...in tudi pet ne more, ker jo boli grlo!" On pa: "Zmiksal bom!Banano in pomarančo in še ...hruško! Ja, hruško.....zmiksal bom mamici, zmmmmmmmmmmmm!" In potisne trobento v lonček, stiska na gumbe in oponaša palični mešalnik...nato pa mi ponudi lonček in reče: "Na mama, da  zdrava boš!" Vzela sem lonček in zvrnila pripravek, na posledice še čakam...

Kakšne dve uri kasneje, ko sem tiščala glavo v skledo in sebe in skledo pokrila z brisačo ter inhalirala nek nemški strup (Sicer na flaši piše, da so kapljice za pripravo raztopine za inhaliranje, vendar če sklepam, po tem, kako je vse peklo, celo ušesa, potem gre ziher za kaj strupenega). Še na en način sem poskušala rešiti moj trmasti nos, ki se že kakih 14 dni ne javlja v službo in je raje zamašen. In medtem, ko sem izvajala te čire čare, slišim malega kako prihaja bliže...in nato: "Kaj dela mama?" Premor. Nato pa je sam sebi odgovoril: "Mama voha....brisačo! Tata, mama voha brisačo!" Joj, je ratala čudna ta mama...le kdo bi razumel, zakaj voha brisačo?!

In naj še kdo reče, da ni zanimivo, čisto vsak dan, pa čeprav je mama bolna!

Aleksander

Našega malega škrata je letos prvič našel Miklavž... Pa mu nismo nič označili, niti nič nastavili... Če se zagreti nonoti spravijo v akcijo, potem je težko, da ne bi našli poti... No, sicer je Miklavž našel samo malega, očitno mama ni bila dovolj pridna, alpa mu ni prav nastavla... Kaj veš?!

V naših otroških časih decembrska darila niso bila tako razkošna, predvsem pa v decembru ni bilo take gužve... Miklavž, Božiček, Jezušček, Dedek Mraz, Babuška, Befana.... Dobro, da vsi sploh najdejo plac na koledarju in nimajo bitke interesov... To so pač decembrska imena za koka kolo, špar, harvy norman ali eko kmeta iz sosednje vasi in to starši drago plačamo... Otroci pa mečejo igrače čez balkon....
V naših časih ni blo alternative... No v bistvu je bla... Bil je Dedek Mraz-če si bil za; in Miklavž-če si bil kontra... Seveda si bil kontra potiho, tako da je bil uradno samo Dedek Mraz in pika... In prinesel je štiri v vrsto, vsem brez izjeme in v kolektivnem socialističnem duhu smo bili vsi zadovoljni in nič nevoščljivi sosedu... Le kaj bi bili, če je pa imel čisto enak paket kot mi....

Aleksander

No, in ta Miklavž, ki je mamo zgrešil, je sineku prinesel marsikaj... Najbolj je bil vesel harmonike, ki jo starša od 6. decembra naprej vsak dan potihem preklinjata, in plastičnega kamiona... Dobil je tudi simpatično pižamo na božička in jelenčka... In ko mu je oče oblačil pižamo in ga vprašal: "Kdo je tukaj na slikici?" On ponosno na ves glas in čisto samozavestno: "Aleksander!" Tisti, ki poznate Aleksandra si zdaj najbrž mislite svoje in se na glas režite! Tisti, ki ga ne poznate, si samo mislite svoje, ampak lahko na besedo verjamete, da je smešno... Tako imamo očitno še enega novega kandidata za raznos decembrskih daril!