Danes me je moj dragi mož presenetil na čisto spokojnem sladolednem sprehodu, ko sva se vsak pogovarjala s svojimi možgani in malega gugala na rokah ter z rokami do kolen poskušala doseči, da bi normalno hodil.....presenetil me je z vprašanjem, ki me je kar malo vrglo iz tira...."Kako bova dala ime drugemu?"...še zdaj odmeva v mojih ušesih....in moj odgovor, ko sem pogoltnila slino....."Drugemu kaj???"....Psa imava že dva, torej drugi nikakor ne pride v poštev, edino tretji lahko, o še eni činičili nisva razmišljala, ker se baje navadijo na samoto in ni dobro samote navajeno činičilo metat iz reda, mačke nimava, tako da pride v poštev le prva.....in on je kljub toku mojih misli, ki so preplavale cel živalski vrt nadaljeval: "Če bi bila punčka, bi lahko bila Zora...." Aha, sem torej pes taco moli!
Saj, da ne bo kdo narobe razumel....otroke imam rada in zelo občudijem mamice (in očete), ki imajo po tri, štiri, pet ali več otrok. Vedno sem sanjala, da bom imela tri....dokler se nisem zbudila iz narkoze po carskem rezu....od takrat ne sanjam več o treh oziroma sploh ne sanjam več, ker vsak dan vidim, občutim in doživim, kakšna obveza, napor in odgovornost je otrok, kljub temu, da je nadvse ljubek, čisto moj in ga ne bi zamenjala za nič na svetu.
In potem sem nekega dne naredila naslednjo logično napako...pač, človek, ko ga kaj muči...pogleda na forum....napaka!....tam je tisoče strani in mamic, ki imajo očitno kljub otrokom preveč časa in razpravljajo, koliko razlike med brati in sestrami je ok, zakaj ja, zakaj ne....bla, bla...naprej in nazaj, da peče glava. Vendar sama mislim, da ni pomembna razlika, pomembni so otroci, njihov značaj, ki nosi svojo osnovno barvo, ter starši, ki otrokov značaj kot plastelin pretopijo v skulpturo vredno tega Sveta......sorejence lahko združijo, lahko jih usmerijo ali pa dosežejo, da gredo vsak po svoji poti, vendar, če se barve že v osnovi tepejo, je bolje, da jih ne mešaš preveč med sabo. Otroci se lahko razumejo ali ne, ne glede na razliko v letih in spolu.
Tudi sama imam dva precej starejša brata, vendar nisem zaradi tega imela nikoli občutka, da sem zaradi tega kaj prikrajšana ali da mi je karkoli odvzeto. Zrasteš v družini, kamor se rodiš in se ne posebej ukvarjaš s tem....glave si belijo mame, ki preživljajo noči na forumih (no, moja mama tega gotovo ni počela, je pa imela tri in zato vsaka ji čast).
In potem, ko sem še enkrat ponesla malega proti nebu in zajela sapo, sem dragemu počasi obrazložila, da trenutno še ni pravi čas, da nisem še pripravljena in da imava za izbiro imena časa še na pretek. Vendar sva vseeno še malo razpravljala o takih in drugačnih imenih in se nasmejala ob spominih, kako sva najinemu škratu izbirala ime- saj za sanje ni nikoli prezgodaj!
Te dni mineva dve leti od prve objave na blogu. Živo se spomnim, kako sem okoli desete ure zvečer v našem prejšnjem najemniškem stanovanju na hodniku tipkala prvo objavo, mali je sladko spal, mož (takrat še fant) gledal televizijo, Lori mi je grela noge, pralni stroj je, tako kot danes, pral perilo. Bine in Astra nista še delila življenj z nami.
