Kanček upanja

Zgolj odšel je - in v vsakem razhodu je kanček upanja.(Rokopis iz Akre)

"Flaša" Cockte je kot spomenik najini ljubezni stala na nočni omarici še dolge mesece potem, ko si odšel. Čeprav je ni bilo več. Ljubezni namreč. Kot mehurčkov v pijači. Toda na "flaši" je bil tvoj pečat, v njej sem hranila tebe, tvoj dih, tvoj sok....še dolgo potem, ko si odšel.
Solze so se podnevi množile in stekale v tekilo ob večerih, ki sem jo začinila z limono in soljo. Ali pa s cimetom in pomarančo. Kakor kdaj. Spomini so se množili kakor solze in izgubljali v metrih tekile, a le za kratek čas. Ob jutrih je spomenik na nočni omarici spomnil mačkasto glavo, da si še vedno tu......in da boš le s težka odšel iz "flaše" na omarici.

In nikoli ne bom pozabila dneva, ko smo se vračali za vikend iz Ljubljane in v Gallusu spili še zadnje pivo, ki nas je ločilo od unovičnjega snidenja v nedeljo zvečer. In mi je prijatelj rekel: "Anja, ko papež ena vrata zapre, vedno odpre druga....!" Pijača mladosti mi je zameglila srce, ampak um je razumel, le počakati je moral, da se srce očisti in pripravi...

Vsaka ljubezen stane....vendar bolje plačati zanjo, kot sedeti na kavču pred televizorjem. Nekaj vzame, a ogromno da. Ne človek, ljubezen. Terja čas. Ampak pride. Vedno. Kar pripada.

Sama sem dobila v hrambo moža in bubico, ki upam, bo nekoč poletela kot samozavesten metulj svojim sanjam naproti. Nista moja, sta pa ob meni!

Bolje je ljubiti in izgubiti, kot nikoli ljubiti.( Rokopis iz Akre)