Prvi poljub

Danes je v ambulanto na pregled pripeljal svojo hčerko fant, ki mi je ukradel prvi poljub. Tisti pravi poljub, saj veste kateri....no, mogoče sem ga bolj ukradla sama, ampak ne njemu, temveč kateri drugi punci, ki je čakala v vrsti na pet minut slave....in bila sem na koncu zelo ponosna, da mi je uspelo...in to ne le enkrat!

Fant, danes mož in glede na videno, ponosen očka dveh prelepih deklic, se tokrat ni izkazal za Francoza....nekaj časa me je opazoval, nato pa, medtem ko sem pregledovala deklico, ki je sedela v njegovem naročju, kar naravnost vprašal: "Se midva morda poznava?" in preden sem požrla cmok nadaljeval: "Ja, gotovo se poznava, ampak ne vem od kje...pred sabo imam samo določene slike in ti si gotovo ta...." Hmmm, me prav zanima, katere slike so mu spreletavale pred očmi, toda videlo se je, da res ne ve točno, kam spadam....potisnil me je nekam v zadnjo zatilno gubo možgan.....jaz pa sem ga pogledala in samozavestno pribila: "Ja, poznava se in gotovo sem ta!" Hvalabogu sem se z leti nekoliko naučila kontrolirati rdečico čez ušesa in tokrat o njej ni bilo ne duha ne sluha....Ko so se vrnili iz laboratorija je prišla v ambulanto samo žena...le zakaj?!

Prav zanimivo je to, preselila sem se na drugi konec Primorske....in prvi poljub se je zgodil daleč od mojega kraja, čisto na drugem koncu naše male podalpske deželice.....zares sem se veselila dela v ambulanti, čisto daleč od vseh poznanih obrazov, spominov in obljub.....minilo je najmanj deset let odkar sva se zadnjič videla, prej kakšno več. Toda preden se je iztekel prvi mesec mojega staža je usoda potisnila nekoga direkt pred moj nos in mi dala jasno vedeti, da nikoli, ampak res nikoli, ne zbežimo!

Delavka

Nedeljsko jutro...v zraku je konec poletja in to me duši, poleg alergije seveda....vstanem, se pretegnem, mali skače po stanovanju na napihnjenem osličku....tako imam zabasan nos, da ne vem niti tega ali je kava že kuhana...v roki pa šestnajst papirnatih robčkov.....

Mali pes z velikim mehurjem

....premamijo me sončni žarki, ki veselo prižigajo iz zasteklenega balkona, s pospešenim korakom stopim jutranjemu pogledu čez koprski zaliv naproti in nekje pri drugem koraku zagazim v lužo h kateri je pripomogel inkontinentni mehur naše Astre...Astra je namreč mali pes z velikim mehurjem in stresno inkontinenco....zgleda zelo nežno majhna, a lula kot krava...dobesedno..in to lulanje zelo smrdi, tako da me ponavadi opozori nos pred nogo, toda tokrat je pač nos pobraten s senenim nahodom...V trenutku, ko sem bosonoga zagazila v pasje lulanje sem seveda opustila misel o treh minutah miru in uživanja v razgledu...kaj češ, samo upala sem, da ne kaplja že sosedom na glavo!

Na hitro sem obrisala nogo ob ta kup rabljenih robčkov iz moje roke ter tekla v kopalnico po brisače (ja, to zgleda tako...ena brisača je premalo!), nato pa še po kis in razkužilo in "gasa" nazaj čistit balkon...vse prestavit, oceniti kam je krenil glavni tok, nato pa brisanje, brisanje, brisanje....vmes se na vratih prikaže razkuštrana glavica in vpraša: "Mama, kaj ti si delavka?"

In jaz: "Zakaj?"
"Ker  nonstop nekaj brišeš in čistiš!"

Kraj zločina

"Ne," sem odgovorila:" potemtakem sem čistilka!"
In mali pametno:"Ne, ker si tudi kuharca!"

Po logiki od malega se kuharica, ki tudi čisti, že lahko kvalificira v pravo delavko.
Res, čudovito nedeljsko jutro....hahhhaaahhhaaa...

EMŠO

Moj dragi danes praznuje. Petinštirideset (45). Danes, sredi dneva, ko sem mu čestitala in rekla, da ga imam rada, je pripomnil, da sem tako mlada in bom najbrž šla. Zgodaj je to spoznal, ni kaj! Očitno o tem ni razmišljal, ko sem je bil on 40 in jaz 24, ampak razmišlja pet let kasneje, ko ima otroka in plombo na matičnem. Danes je spoznal, da sem mlada. Pet let pred tem sem bila še mlajša... A takrat očitno ni razmišljal o tem....

Hm.....še mlajša! Leta bežijo vsem, toda ko čez okno vibrira glasba, se v meni veno znova aktivira dvajsetica. In moj peištiredesetletnik trdno spi, čeprav imava malega v varstvu. Če vprašate njega blagor, a zame izgubljen čas. Dobro, da imam blog....

Mesto

Preselili smo se v mesto. Iz vasice, kjer te vsa vas obišče za pusta, kjer ti župnik na Silvestrov večer prinese koledar, kjer ima soseda preveč pora zase. Ja, preselili smo se v mesto. Množica vsekakor prinese mnogo prednosti....internet ne šteka, do službe se lahko sprehodim peš, ni potrebe po planiranju jedilnika za teden vnaprej....Masa prinese prednosti, izgubi pa posameznika.

Preselili smo se v mesto. In sicer v sosesko, ki ima posebne značilnosti. Vsako mesto ima pač svoje Fužine. In še korak naprej, mi mejimo na te Fužine, ki so vsaj koherentne, če ne drugega. Tukaj pa smo nekje vmes, med elito in Bronxom. V bloku. Med ljudmi, ki so živeli sanje velike vile čez pol Semedele z osmimi kopalnicami in olimpijskim bazenom, priplezali pa samo do bloka na pragu Markovca. In sedaj kompenzirajo svoj kredit. Da ne bo pomote, bloki so na prečudoviti lokaciji in stanovanja v njih  daleč od poceni. Nekateri svoje neuresničene sanje utapljajo v alkoholu, soseda je kronično jezna na ves svet in se pogovarja (zelo na glas) sama s seboj, nekateri vzamejo še en kredit in si kupijo najnovejšega Audija (Uresničijo mobilne sanje, ki dobijo prvo prasko od zavistnih sosedov prvo noč. Dobro, da so na kredit in potemtakem komplet zavarovani.), nekateri si lastijo ne samo parcelo okoli bloka, ampak tudi pločnik in cesto in so na njo celo čustveno navezani (Že res, da nima olimpijskega bazena, ima pa cesto....waw!).

In potem take ljudi srečujem vsakodnevno oz bolj ob jutrih, ko sprehajam psa. Ko normalni prebivalci odidejo v službe ali vsaj zbežijo v najbližji nakupovalni center, skočijo na cesto zafrustriranci. Včeraj sem srečala moškega v poznih petdesetih s kolesom, vidno opitega (okoli devetih zjutraj). Ko je ugotovil, da sem poročena in imam otroke, je sklenil, da ne bo nič iz tega. (Ne vem, ali je iskal ženo, ali kaj?!). Danes je ustavila gospa z Audijem kar sredi ceste, uletela ven in me nadrla, da po njenem pločniku(!) že ne bom sprehajala psov in mi zagrozila, da me bo prijavila (Le komu?!). Ko pa sem ji odvrnila, da naj me kar prijavi in dodala, da je problem samo v njeni glavi je oddirjala, parkirala na bližnjem parkirišču in mi sledila do bloka. Počutila sem se kot v ameriškem filmu, ko sem krožila po soseki in poskrbela, da ni doživela te sreče in videla našega vhoda v blok.

Ja, preselili smo se v mesto. Kjer je množica, štrlijo ven egocentriki in odvisneži. Vendar le zato, ker jim sami to dovolimo. Večina je čisto uredu ljudi, ki živijo normalno življenje, hodijo v službe in ne sanjajo o olimpijskih bazenih.
In čisto vsakič, ko se sprehodim do prijateljice, ki živi v "Bronxu" par blokov naprej in skupaj pijeva kavo, mi je všeč, da sem tu, kjer sem.