Prvi poljub

Danes je v ambulanto na pregled pripeljal svojo hčerko fant, ki mi je ukradel prvi poljub. Tisti pravi poljub, saj veste kateri....no, mogoče sem ga bolj ukradla sama, ampak ne njemu, temveč kateri drugi punci, ki je čakala v vrsti na pet minut slave....in bila sem na koncu zelo ponosna, da mi je uspelo...in to ne le enkrat!

Fant, danes mož in glede na videno, ponosen očka dveh prelepih deklic, se tokrat ni izkazal za Francoza....nekaj časa me je opazoval, nato pa, medtem ko sem pregledovala deklico, ki je sedela v njegovem naročju, kar naravnost vprašal: "Se midva morda poznava?" in preden sem požrla cmok nadaljeval: "Ja, gotovo se poznava, ampak ne vem od kje...pred sabo imam samo določene slike in ti si gotovo ta...." Hmmm, me prav zanima, katere slike so mu spreletavale pred očmi, toda videlo se je, da res ne ve točno, kam spadam....potisnil me je nekam v zadnjo zatilno gubo možgan.....jaz pa sem ga pogledala in samozavestno pribila: "Ja, poznava se in gotovo sem ta!" Hvalabogu sem se z leti nekoliko naučila kontrolirati rdečico čez ušesa in tokrat o njej ni bilo ne duha ne sluha....Ko so se vrnili iz laboratorija je prišla v ambulanto samo žena...le zakaj?!

Prav zanimivo je to, preselila sem se na drugi konec Primorske....in prvi poljub se je zgodil daleč od mojega kraja, čisto na drugem koncu naše male podalpske deželice.....zares sem se veselila dela v ambulanti, čisto daleč od vseh poznanih obrazov, spominov in obljub.....minilo je najmanj deset let odkar sva se zadnjič videla, prej kakšno več. Toda preden se je iztekel prvi mesec mojega staža je usoda potisnila nekoga direkt pred moj nos in mi dala jasno vedeti, da nikoli, ampak res nikoli, ne zbežimo!