Včeraj je mali trmoglavec srečal malo starejšega vrstnika, ki je navdušeno razkazoval svoje strelno orožje v plastificirani preobleki, z njim veselo oponašal vojake v ameriških filmih in spuščal prvinske krike....in naš se je navdušil nad njim in njegovim orožjem....vendar se je soočil z odporom in uporom v obliki čudne mame. Kajti zame je puška puška, pa čeprav plastična in že tako se soočamo s presežkom nasilja počez ves svet. Da bi to spodbujala s plastičnimi imitacijami, mi na kraj pameti ne pade.....pa je sine poskušal najprej pri mami, nato pri očetu in spet v krog in dobil od mame končniodgovor: "Sto let ti tega ne bom dovolila!"
Nato pa je hitro tekel k očetu in mu navdušeno povedal: "Tati, čez sto let bova lahko!"
Ni komentarjev:
Objavite komentar