Kolikokrat se ustavimo na svoji poti skozi mesto, obrnemo za 180 stopinj in pogledamo prehojeno pot?! Kolikokrat seže naš pogled višje, na pisana pročelja hiš, med rdeče strehe in vitke dimnike?!
Najbrž zelo redko. Hitrih korakov drvimo po tirih in z mislimi med granitnimi kockami iščemo KRIVCA....krivca za vse, kar ni po naših željah, krivca za to, da moramo v službo, da si ne moremo privoščiti najnovejše obleke v Zari, krivimo tistega, ki si je izmislil konfekcijsko številko 0 za naše razbolele mišice in prazne želodce, okolje zato, ker je pridelalo raka naši babici, cvetni prah za nahod, krivimo šefa v službi, ker je tog, iščemo nekoga, ki bi prevzel odgovornost za vneto ritko našega otroka....med granitnimi kockami skačejo na plano mali in veliki spomeniki našega nezadovoljstva....
Toda kaj smo izbrali?! Sive kocke ali rdeče strehe?
Prejeli smo blago, eni boljše, lepše, z vzorci, nekateri celo svilo, drugi čisto navaden bombaž, material so nam priskrbeli starši in predniki....škarje, šiviljske metre, pisane krede, šivalne stroje, niti, gumbe in zadrge...toda svoje življenje KROJIMO sami....z blagom in pripomočki, ki jih imamo na voljo krojimo, šivamo in ustvarjamo vsak dan in s to obleko se postavljamo pred svetom....ni krivca, če je nismo sešili, je le mraz, ki nam izgloda kosti!
Prejeli smo blago, eni boljše, lepše, z vzorci, nekateri celo svilo, drugi čisto navaden bombaž, material so nam priskrbeli starši in predniki....škarje, šiviljske metre, pisane krede, šivalne stroje, niti, gumbe in zadrge...toda svoje življenje KROJIMO sami....z blagom in pripomočki, ki jih imamo na voljo krojimo, šivamo in ustvarjamo vsak dan in s to obleko se postavljamo pred svetom....ni krivca, če je nismo sešili, je le mraz, ki nam izgloda kosti! 
Ni komentarjev:
Objavite komentar