mama.sem: december 2014

sreda, 31. december 2014

Slike letošnjega božiča

Silvester je....in čeprav sem sama, mi ni nič hudega. Roke mi greje topel punč, cel dopoldne se ukvarjam s pečjo, ki se upira svoji osnovni nalogi in v čaru gostega dima na klopci čoham mačke. V bistvu sem samotar, oziroma samotar v meni občasno pride na plano in najbrž od tukaj izvira dejstvo, da mi nikoli ni dolgčas in mi je osamljenost tujka.

Skoraj so mimo, letošnji prazniki namreč...še malo in bomo zopet v službah in razmišljali o tem, v kateri kostum bomo smuknili za pusta. Nič ni narobe, življenje mora dalje in mi z njim, ampak vzemimo si trenutek zase...danes, jutri se stisnimo k partnerju, malčku ali mački, dovolimo plamenu, da ogreje naša srca (Upam, da imate več sreče s kaminom.) in kuhanemu vinu, da nam stopi v glavo. Pritisnimo na sprožilca, da ostane za vedno, tako ali tako prehitro mine...

Kljub vrvežu, hitenju in prehitremu minevanju sem jih posnela in stisnila globoko v srce, da mi jih nihče nikdar ne vzame. Samo dve...
Na božični večer, ko sva z očetom opazovala, kako gosta je megla na najini poti k polnočnici, veselo kramljala pred hišo in nosila iz avta proti hladilniku mamino pošiljko dobre in slastne hrane, se je odprl parton preko trga....ven sta pokukali dve glavi, sosede, edine, ki z nami deli trg, pa še to le občasno, in njen kuža Boy....in skozi meglo je udarilo ob ušesa: "Vesel božič!"...in nič več...glavi sta izginili in vrata so se zaprla.
Večer pred tem sva s kolegico pešačili proti centru Ljubljane...na "kuhančka" in klepet med lučke, na poti, še sredi teme izven centra, proti nama pripelje brneča lučka, starejši gospod na kolesu, z baretko na glavi in smrekico v eni roki, je, kolikor je le mogel, hitel proti domu, verjetno s kako medico v krvi preveč.
Samo dve...toda dovolj za spomine, za vnuke in za srce.
Koliko ste jih posneli vi?

Vse dobro...za vse in vedno...v letu 2015! Hvala!

sobota, 27. december 2014

Zunaj sneži...

Zunaj sneži...
Tudi včasih je snežilo, ko sva z očetom iskala jelko in jo potem kakšen kilometer vlekla do avta...no, jaz sem pomagala bolj z jezikom..... in s premraženimi prstki risala potke vevericam v sneg....in ni se nama prav nič mudilo. Počasi, korak za korakom sva iskala sled skozi beli sneg.

Zunaj sneži....
Tudi včaih je snežilo, ko sva z očetom postavljala novoletno jelko in jaslice in iz tega naredila cel protokol in dvodnevno komedijo....žagala sredi dnevne sobe in vlekla veje po parketu....in iz kuhinje je prijetno dišalo po potici...in mama se ni prav nič jezila, ker sva spet naredila celo štalo.

Zunaj sneži...
Tudi včasih je snežilo, ko smo za Slivestra zvečer vsi otroci skupaj pri sosedih delali snežaka...starši so nas pa veselo opazovali skozi okno in srkali kuhano vino, nasmehi so jim segali glede na količino tople pijače v srcih daleč...in ni se jim prav nič mudilo.

Zunaj sneži....

Skozi bele snežinke odsevajo pisane sosedove lučke, skozi okno se slika plastična jelka, ker je v zveriženem svetu zmanjkalo poti do pravih. Ne žagamo več v dnevnih sobah, ker je škoda parketa, za naše spomine pa itak ni važno, tudi otroci se ne kepajo več na Silvestra zvečer, ker so starši prezaposleni z lastno zabavo, pa ob tem zamujajo ravno najboljše. Zakaj se nam vedno mudi?!

nedelja, 14. december 2014

Kje pride Božiček?

Sobota dopoldan...Miklavžev dan...Zunaj dežuje, tako kot letos že vse leto...in se v navideznem družinskem miru peljemo v Brda pogledat, če se je dobri škof spomnil kaj na nas. Imamo namreč dogovor, da k mojim vernim staršem nosi Miklavž. Svit se je strinjal, da pride v Brdih čez okno, ker ni visoko od tal, pa še dovolj veliko je. K noni in nonotu v Izoli prinese vsako leto Dedek Mraz, za zagrizene levičarje preprosto ni bilo druge izbire. V Izoli pride kar čez vrata. Po dolgi poti je Dedek Mraz utrujen in verjetno tudi rahlo opit od močne ruske vodke, tako da se mu ne da ravno komplicirat z alternativnimi vhodi. In tako sem, ujeta met klerikalizem in komunizem, nekje med rdečo in črno-belo, izbrala kapitalizem...oz pobrala tistega možička, ki je še ostal na voljo. Božička. Nekje na sredini, oblečenega v roza, da bo mir v obeh hišah in tudi naši.

"Kje pa pride Božiček?"
"Božiček pride skozi dimnik."
"In kam da darila?'"
"Pod jelko."
"Ampak mi smo dimnik v dnevni sobi zazidali (jelko imamo namreč v dnevni sobi)...." zaskrbljeno iz zadnjega sedeža: "Bomo mogli Božičku označit drugi dimnik."
Planila sem v smeh.... in si predstavljala, kako na božično jutro s hiltijem rešujem Božička iz stene....

sobota, 6. december 2014

Končno!

Končno! Končno imamo net.... človek kar težko verjame, da je postal tako odvisen in vpleten v mrežo. Meni se niti sanjalo ni, da je tako življenjskega pomena...pa ne facebook (pa ne zamerite mi vsi moji FB prijatelji), ampak druge stvari, informacije, ki kar stečejo mimo tebe...brez neta res težje prideš do ključa, ki odpre vsa vrata...prave informacije ob pravem času...koda našega časa.

Vendar sem se resnično veselila tega trenutka še zaradi ene druge stvari. Končno bom lahko pokazala, kam sva z dragim vgradila ta čas, ko naju je iskalo medrežje. Dobesedno sva ga vzidala in pobarvala stene z njim, pustila sva košček srca in hrbtenice v zidovih za naju in najine potomce....in čeprav je najin dom na zunaj popolnoma enak in morebiti za koga tudi znotraj ni drastičnih sprememb...je za naju sprememba očitna...Hiša je postala najin dom, dom družine s priimkom oz dvema priimkoma, dom z dušo, srcem in leti v zidovih, pohištvu in zraku. Velikokrat se vprašam, ali je vredno?! Toda vsakič, ko ob prihodu domov potisnem ključ v ključavnico, vsakič, ko mi mačka prede v naročju in zdaj, ko pišem svoj blog in hkrati opazujem kaplje, ki polzijo po oknu....da, zdaj vem, da je vredno....

Spodaj pa še nekaj že zdavnaj obljubljenega slikovnega materiala.... Posneti so približno isti deli prostorov....samo par mesecev dela je vmes...