Za mojih ...

Zelo lepo je gledati sadove svojega dela, časa in ljubezni...škoda, ker se vse prehitro odvrti in imamo premalo časa, da bi samo stali in gledali, kar smo naredili...kajti ne pozabimo, smisel je v poti, tako nam torej ne preostane drugega, kot da gremo naprej. Čeprav včasih res ne škodi, če se usedemo ob pot v travo, za minuto ali dve, da se ne ohladimo, srknemo iz čutarce in za tistih trideset sekund uživamo v razgledu...to ostane, vse ostalo zbledi...

V življenju imam eno težavo...ne znam odnehat. Ko si nekaj zapičim v glavo, rinem, grizem, razmišljam, delam, dokler tega ne dosežem. Vem, da sem zaradi te lastnosti tu, kjer sem. Nimam vez, niti bogatih staršev, tudi simpatična nisem kaj preveč.....vedno sem se lahko zanesla le na svojo glavo in roke...in trmo oz vztrajnost, ki me je neumorno gnala naprej. Vendar bi človek moral znati tudi narediti pavzo, videti uspehe, uživati v ležanju na kavču. Ko pobarvam ograjo, vidim, da rjavi porton. Moj mož je na primer ves navdušen, da je pobarvana ograja, pa še to je pobarvala žena, in ga za porton boli k.... Ko uredim cvetlično gredo pred hišo, že sanjam o zeliščni spirali na vrtu in študiram kako bom sadila sivko v sode. In ne morem si pomagati...neumorno me žene naprej...iz vrha na vrh...ob spustu že delam načrte za nov vzpon...
Na trenutke sem resnično utrujena in bi se naslednjega dne rada zbudila drugačna, tuda zbudim se polna načrtov in spet krenem novim dogodivščinam naproti. Najverjetneje se bodo s koncem mojih načrtov, sanj in ustvarjanj, končale tudi moje poti...To sem jaz!

Atletika

Odkar nam je T2 odrezal 1001 program in s tem vse risanke in obdobja popodanskega miru, sva se z mojim predragim bala, da mali niti domov ne bo več hotel. V času odklopa je bil na počitnicah pri noni. In ko me je skušal moj na vse pretege prepričat, da nujno potrebujemo vsaj programe za otroke, sem vztrajala pri svojem:
1. Sama nisem imela 10 različnih programov z neumnimi risankami in zato tudi danes ne potrebujem 100 programov z neumnimi filmi, ker znam drugače zapolniti svoj čas. Z bolj koristnimi stvarmi.
2. Ponudnik ravno to želi od nas oziroma še hujše, cilja prav na najmlajše in na to, da bodo starši raje popustili, kot poslušali vreščanje in trmarjenje otrok. Raje 10 evričev na mesec več kot razpad družine (beri: sistema).
3. Vem, da sem s to točko zmagala. Lahko naroči XXXXXL paket programov, ampak položnice plačuje sam...od zdaj do večnosti...
...in se je predal...S bo zaenkrat dovolj.

No, mali je približno dva dni protestiral, občasno se je tudi drl ter večkrat tožil, da smo mi res edini, ki nimamo risank...nato je našel SLO 2....in atletiko...pred kratkim je namreč potekalo, no, mogoče poteka še, evropsko prvenstvo v atletiki...in mali se je čisto navdušil....že navsezgodaj zjutraj je hotel drugi program....ter me popoldne prosil: "Mama, daj na dva!" In ko sem mu hotela razložiti, me je že na začetku prekinil: "Zdaj jaz to gledam." Vredu, ti samo glej, kako tečejo, še boljše bi bilo, če bi tekal sam, ampak začetek je dober.
Ko smo se v soboto zvečer vsi izmučeni odločili, da gremo ven nekaj pojest, mali sploh ni bil navdušen. Vedno je ob ideji, da kam gremo, skakal od veselja, tokrat pa z očmi prilepljenimi na ekran protestiral: "Ne morem, ker gledam, kako se mečejo v pesek!"(op a. skok v daljino)

Planica

Nono je napalil malega že kakšen mesec nazaj, da je letos nuja obisk Planice. Seveda ga je v to 100 % prepričal in projekt opustil. Saj ima starše, da ga peljejo. In tako je mali vneto prepričeval, se pogajal in uporabil vse argumente za...a jaz sem nemočno na nasprotni strani trdila, da tako ali tako ne bo v gneči ničesar videl ali pa ga poskušala pregovoriti naj prepriča nonota, da izpelje projekt "Planica 2015 s 4-letnikom" do konca...brez uspeha...za mene.

No, in potem je se je nekega dne na zaslonu prikazal sms: "Kaj si razmišljala kaj o Planici letos? Midva bova verjetno šla.Gremo skupaj?" Seveda se prijateljici ni niti sanjalo, da je tema vsakodnevno na programu in priložnost sem zgrabila takoj, da bomo vsaj vsi imeli nekaj od tega...mali Planico, jaz druženje. (Selma še 1x hvala, letos jaz poham meso.)

Na Planico bom vedno imela lepe spomine, tisti, ki jih (vsaj delno) delijo z mano, bodo že vedeli zakaj. Ni nam bilo slabo. Prvi dnevi pomladi, navdušeno navijanje, borovničke, Nuša Derenda, zastave in Kingstoni...ne kupi nobena zlata kartica, sploh mladosti in navihanosti ne...

Naš potomec je seveda skakal od navdušenja, ko sem mu povedala, da bomo po vsej verjetnosti (če ne bo pol metra snega ali tropskega viharja...v zadnjem času res nikoli ne veš) odšli na polete.
"Jes, bom videl Prevca...ampak mama, moramo vzeti teleskop!"
"Ne, Svit, daljnogled..."
"Kaj nisi rekla, da je daleč in se nič ne vidi?!"
Brez komentarja.

Potem ga je uspeh malo pomiril in nekaj dni ni omenjal Planice, Prevca in skokov. En od večerov tega tedna, ko sem mu šla pritisnit še zadnji poljub preden zaspi, pa:
"Mama, kaj ti veš, kje je Planica?"
"Seveda vem, mišek."
"Dobro. Potem boš ti vozila. Ker tati ne ve in se bomo sigurno izgubili, če on pelje."
Spet brez komentarja.