Ko se zjutraj zbudim, je stanje še stabilno in imam občutek, da bo ta dan nekoliko boljši... dokler ne vstanem iz postelje in se mi prvič, le kdo bi vedel vzrok, dvigne antiperistaltični val (val, ki deluje kontra normalnemu prebavnemu toku) iz želodca in povzroči epizodo napadov siljenja na bruhanje. Dobro jutro, sonce! In moj želodec! Odprem okna in ko vame butne svež kraški zrak se želodec toliko umiri, da lahko odpešačim v spodnje nadstropje. Če me spodaj čakajo polulana tla, to pomeni uničen preostanek dneva.... želodec se tako razkuri, da ga nikakor ne morem več umiriti. Zato sem se naučila dihati selektivno. Najprej malo z eno nosnico in če en receptor mojih možgan zazna neugodno aromo, vlažnost ali gostoto, jo čim prej ucvrem stran.Naslednje poglavje je sprehod do hladilnika. Kava, moja prijateljica iz prejšnjih časov, se mi itak bruha, tako da je niti ne poskusim kuhat. Želodec ima rad čaj in sokove, bolj so sladki, bolj so mu všeč. Res je po meni! Že pri zajtrku se začne dnevna dilema: Kaj jesti? Meso sploh ne pride v poštev, paradižnika videti ne morem, sirnih namazov še manj. Pico, testenine in vso podobno božansko hrano, za katero sicer lahko skoraj ubijam, želodec naravnost sovraži. Jedla bi sladoled, lahko petkrat na dan, sadne jogurte, sadne solate po možnosti s smetano, juhe, rižote, močnike, pudinge....obvezno močnato, če je sladko, še toliko bolje. Res bo po meni! Ginekolog, začuden, da imam še vedno težave s slabostjo in hrano, pravi, da moram gristi prepečenec, slane palčke in slane ribice. Samo, ko pomislim na prepečenec iz porodnišnice ali sezamove slane ribice, se mi dviga v želodcu. Po moje ni bil nikoli noseč....
Je pa zanimivo to, pri vseh bitkah z želodcem, epizodah siljenja na bruhanje, antiperistaltiki, slabosti, nisem niti enkrat samkrat bruhala. Bog ne daj, de bi moja rit zavrgla kakšen gram sladoleda!
Napisano 30.4.2015, trajanje nosečnosti: 12 tednov in 2 dneva.
Ni komentarjev:
Objavite komentar