Smučarski skoki

Skakalni šport je imel zame vedno poseben pomen. V navijaškem smislu. Praktično nisem nikoli sprobala, zato da lahko pišem ta blog. Še danes, ko sem opustila večino otroških stiskanj pesti pred malimi zasloni, redko zamudim tekmo smučarskih skakalcev. "Vsaj zadnjih 10," si rečem, če se res ne morem odtrgati od štedilnika ali sesalca. In vedno sem stiskala pesti za naše, ne glede na to ali so bili na stopničkah ali čisto pri repu uvrščenih. Zame si Car, če se spustiš z rampe, sploh v Planici.

Spomnim se, kako sem kot mala punčka pred TV-jem navijala za Nykanena... in zanj pojedla vsak zajtrk ali kosilo, ki ni bilo ravno po mojem okusu. Pa rekord Bredesna v Planici, kot bi bilo danes. Nato je prišel Petreka. Car. Idol. In z njim moj prvi obisk Planice. Nismo bili najbolj homogena družina, toda za Peterko smo se strpali v Škodo in v snežnem metežu odbrzeli čez Predil direkt pod Ponce, stiskat pesti za našega asa. Kasneje sem v Planico odhajala brez družine, toda v dobri družbi prijateljev in borovničk. Bili so časi, ko je zmagoval "poker face" Ahonen, in časi, ko se nisem mogla nagledati Romoerena, vsako leto smo zamenjali prevoznika ali apartma, ampak Planica je ostala konstanta. In navijaška ljubezen do smučarskih skokov tudi.

Nekje vmes sem postala mama in nekaj planiških let je minilo brez mojega obiska. Nato je prišel Prevc. Kralj. Lani sem obiskala Kraljico in videla Kralja, kako se spušča po njenem zaletišču. In vsakič, ko mali priteče s stisnjenimi pestmi in zakriči: "Mama pridi, zdaj bo Prevc!" mi zaigra srce.