Moje vse

Junijsko popoldne nas ni razvajalo s toploto, je bil pa po dolgem premoru sončen dan in nebo, kot bi ga obrisali s čistilom za steklo. Sivka je bila še v popkih, saj poletja ni bilo od nikoder. Na trenutke je kar malo zazeblo, toda vztrajali smo v kratkih rokavih, s trdnim namenom, da prikličemo poletje... in smo ga... že čez nekaj dni je črtica na termometru segla čez 30...

Obožujem sivko...njen vonj, barvo in spokojnost... obožujem malega fanta... njegovo navihanost, radoživost in bistrost.... obožujem malo punčko... njen prisrčen nasmeh, potrpežljivost in iskrice v očeh... obožujem Lori.... njeno zvestobo, igrivost in hvaležnost.... obožujem Astro.... njeno posebnost, hitrost in menefregističen odnos do mimoidočih... Obožujem moje vse! Vsi moji so bili tega sončnega junijskega dne ujeti v večnost, v spomine... skupaj z mano... trenutek časa smo ujeli in za vedno bo ostal z nami, njimi....vedno bodo ljudje, živali in kraji imeli imena, imeli bodo prostor v srcih...

Selfie

Ali sebek. Grozen slovenski prevod. Vsekakor pa je to avtoportretna fotografija. Slikaš samega sebe, bi rekli po domače...uspešnost je odvisna od kilometrine in dolžine rok, če se seveda nisi pridružil milijonom japonskih turistov, ki hodijo po ulicah, kot da bi iskali vodo dva metra od tal...obstaja posebna palica, ki podaljša roko, tako da je avtoportretiranje lažje.
Nisem mojster v ustvarjanju selfijev. Raje kaj napišem. Vendar, ker me oče mojih otrok nikakor noče fotografirat, sem občasno prisiljena v avtoportretiranje. Vlačenje fotografa s sabo na dopust bi bila kar draga varianta...Včasih mi selfie uspe, včasih ne... ampak večinoma kar gre. Za silo.
Te dni mi je prišlo na misel, da je imam zelo malo skupnih fotografij z našo punco, čas pa nezadržno teče in nekoč bo ostalo le to...fotografija...a naju nima kdo slikat, no, razen, če nekomu stojiš s puško za hrbtom...ampak potem te spet ni na fotografiji...
In sva se lotili, jaz in mala v naročju...če jo držim v levi, ne morem pritisnit na sprožilca...nato preložim Brusnico v desno roko in v tistem trenutku prične grabit fotoaparat..in ravno, ko vse štima, jo začne zanimat nekaj za mojim hrbtom...vmes mi je fotič ene dvakrat zletel iz rok, pa še mala ga je vsega oblizala...zanimiva pustolovščina, rezultati pa spodaj...

 

Zato sem se odločila, da je čas za profesionalne spomine... lep dan, fotografinja, prisrčni otroci...kot nalašč za pisanje družinske zgodovine...

"Dudarji"

Hmm, ali veste kdo ali kaj so "dudarji"?!  Priznam, tudi jaz nisem do predvčerajšnjim, ko sta se dva pojavila na našem pragu...nista potrkala niti pozdravila, ker nista imela moči...zvita v klobčič sta čakala, da ju nekdo odreši...ko je pritekel mali in zakričal: "Mama, pridi pogledat, kaj je pred hišo?", sem že po glasu slišala, da je nekaj večjega, nato pa v travi zagledala dve čisto majhni kepici...in v naslednjih urah postala mačja mama.

Vesolje nima meja. In človeška krutost. Žal. Dobrota? Te je manj. Kako vem? Ko naletimo na dobrega človeka, smo tako presenečeni, da najprej pomislimo, da gre za potegavščino...No, majhni kepici nimata nič s tem...stiskata se k termoforju, sedaj se že nekoliko bolj pogumno oglašata in na dve uri popijeta par mililitrov mleka...tudi adaptirano mleko za mačke obstaja, kmalu sem padla na rit... obstaja, kar si zaželiš, samo malo sočutja nam manjka...malo ljubezni do vsega živega, ki nas obdaja....ne morem razumet, kaj se nekomu dogaja v glavi, da gre razmetavat dva tedna stare mucke po vasi...metat mačkice čez zidove na dvorišča...

Prvih nekaj ur sem bila zelo zgubljena...o majhnih muckah pojma nimam...doma smo imeli mačke, tudi sedaj imamo Giorgota in Mici, ampak z mladički, vsaj s tako majhnimi, nisem imela nikoli opravka...nisem vedela kje naj se lotim...kako naj postanem mačja mama...lažje bi mi bilo, če bi pred hišo pustili novorojenčka...najprej sem odšla k sosedi, ki ima brigado mačk, nato kontaktirala bivšo sošolko veterinarko, potem pa našla še društvo za pomoč mačkam...od njih sem dobila 6 strani navodil za nego "dudarjev"...ob dojenčku, dveh mačjih dojenčkih, Lorici s parezo facialisa, Astri - psu s posebnimi potrebami in dveh ljubosumnih mačkah, se mi čez celotna navodila res ni uspelo prebiti, ampak zaenkrat nam kar gre...sedaj pa letim, ker me že kličeta...

5 let spletne Mame

Danes Mama praznuje. Pol desetletja! Praznuje vztrajnost, volja, veselje do pisanja in ljubezen. Zadnja praznuje vsak dan. In še je premalo. Danes bo prava mama, potem ko spravi otroke spat, jih poljubi na čelo za lahko noč, prebere pravljico in zapoje uspavanko... ja, danes se bo, če ne bo prej zaspala, zleknila na kavč in si natočila kozarec dobrega terana. Trknila bom preprosto zato, ker imam zakaj...

V petih letih se je nabralo veliko dogodivščin, razmišljanj, dilem in nasvetov. Trenutno berete 217 zapis na blogu, do danes si je Mamo ogledalo 28.560 ljudi, tudi na Facebooku imam že nekaj všečkov... v petih letih se je očitno nabralo nekaj ljudi, ki jim je Mama.sem všeč... in za vas se splača vztrajati... in za moja dva mala, da bosta nekoč poznala mamo še bolje... Ne obremenjujem se s tem, koliko ljudi prebere objavo, koliko "like"-ov dobim na FB-ju, zaradi mene lahko čisto vsaka mama piše svoj blog, pa bo še vedno vsak zase poseben... važno je, da sem zadovoljna jaz... z napisanim in sama s sabo... in nato lahko osrečim še koga. Hvala, ker berete! Ker rastete z Mamo, mano, nami... Čin!