Angel v belem

Zgodila se je tragedija. Umrl je policist. Nato še zdravnik. Neuravnovešen moški je na strelskem pohodu, ki je bil namenjen zdravniku, pokosil zdravnika (baje pravega ali pa tudi ne) in policista, tako za zraven. Tragedija z razliko. Zame. Sem zdravnica in strel bi lahko bil namenjen meni. Z zdravnikom, ki ga ni več med nami, si nisva bila najbližje, toda nerodni šivi, mednarodne študentske zgodbe, prva ledvica, kava iz avtomata in še kaj, so naju zbližali dovolj za nasmeh in "Kako si?" na ulicah Kopra....Ja, poznala sva se dovolj, da lahko zatrdim vsakemu, ki si upa dvomiti...bil je mlad mož in oče s širokim nasmehom, simpatičnostjo, večinoma dobrimi, pa tudi slabimi dnevi, odkritim srcem in širokim znanjem...bil je tarča...tarča zmešanega človeka... lahko bi bila jaz ali moja najboljša prijateljica....vsak, ki dela v zdravstvu, lahko pove, kako lahko gre na nož ali čisto blizu metka...

Zgodila se je tragedija. Tragedija za družini, otroke, ki bodo odraščali brez očetov, sodelavce, prijatelje... tragedija za vse, ki smo vedeli, da se to bo zgodilo, da je čisto blizu in da nekdo ne bo ubežal... in se vsemu temu sploh ne čudimo...toda žrtve so vedno nedolžne...in tako premalokrat se potem res nekaj spremeni.... Samo pomislite, koliko odrekanja, noči za knjigami, koliko prevoženih kilometrov, litrov popite kave, švica pod operacijskimi lučmi, dilem, vprašanj, člankov, zagovorov.... in potem pride en "bolnik" in te pošlje med angele.... srčno upam, da se s tvojim šarmom prebiješ višje, med Bogove v belem....ko boš sedel na prestol, vem, kaj boš naredil....in ja, nasmehnila se bom in vedela, da si ti... takrat bo boljše tudi nam tu spodaj, angelom v belem...brez vprašanj....

Dojenje

Dojenje. Če to besedo vtipkate v spletni iskalnik, verjetno še sam ne bo točno vedel, kje naj začne iskati. Veliko društev, milijon nasvetov, vsi so pametni, a novopečena mamica še vedno izgubljena. V bistvu je dojenje zelo enostavno, čeprav sem ob prvorojencu kmalu doktorirala iz njega. Sploh v povezavi s tenisom. Ampak o tem raje drugič. Veliko sem se ukvarjala, še bolj bala, da mi ne bo uspelo...vsaka steklenička adaptiranega mleka je bila zame poraz... nisem vedela kaj naj točno počnem z vsemi informacijami, sploh pa ne z dojkami...no, na koncu je to ugotovil mali sam...verjemite, obvladajo, skoraj vsi.

V drugo je bilo lažje. Tudi dojke so prej ugotovile, da so iz trebuha izrezali malega sesalca. In še sestre so se čudile, kakšen sesalni refleksi ima mala, čeprav rojena pred rokom in težka komaj pol tretje kilo. Kar po zraku je cmokala in sesala vse, kar ji je prišlo pred mala usteca. Borka, ni kaj.

Prvič in drugič sem vložila veliko truda...črpala, izmenično hranila, načrtovala, da bi le bilo mleka dovolj...se odpovedala odhodom od doma daljšim od ure in pol... pomembno je in vsaka kapljica šteje, sploh v prvih mesecih...Svit ni bil polno dojen, sem pa uporabljala na začetku zelo malo dodatka, Meta je bila polno dojena 3 mesece in pol in to si štejem za uspeh... Prvič sem dojila 6 mesecev in pol, drugič skoraj 9. Težko je prenehati, ne vem ali samo mene najeda nek čuden občutek odtrgovanja, kot bi še drugič prerezal popkovino... ampak je bolje tako...nisem ena tistih, ki vztrajajo za vsako ceno... ko je komaj kaj mleka za podoj na dan, ko otročka bolj zanima polna skleda mineštrice...in še lažje je, preden se dokončno zavedajo...no, prvič
sem prekinila zaradi lastne bolezni, ni šlo drugače...

Ne zagovarjam dojenja do prvega razreda osnovne šole...povsod obstaja zlata sredina...dojenje je zelo zaželeno, dobro, koristno, komot in fanj... ampak se vse preveč ustvarja nek umeten občutek, da je dobra mati le doječa mati...to vsekakor ne drži... dobra mama je tista mama, ki se potrudi za svojega otroka, na vseh področjih izbere po svojih močeh najboljše, kar je v danem trenutku dostopno, dobra mama pa se potrudi tudi zase, izbere tisto, kar jo osrečuje, saj srečna in zadovoljna mama pomeni prav take otroke...z dojenjem ali brez...

Še zadnjič zate

Ne spomnim se velikokrat nate. Priznam. So druge skrbi. Preveč malenkosti zapolni moj dan, da bi se vanj lahko vrinila še misel nate. Sta otroka, pa psa, mački, vrt, rože...in mož, ki ga imam rada po najboljših močeh. Je drug čas. Najin je minil. Leta so minila in preden sem se dobro zavedla, so prišle obveznosti, skrbi in odgovornosti in te ukradle iz mojih sanj. Tako je prav. Ni več prostora zate, za naju. Danes sanjam svoje otroke in to, kako bova nekoč z nekom osivela sedela na pomolu na enem od dalmatinskih otokov in močila noge v morju. Vendar ne s tabo.

Ne spomnim se velikokrat nate. Toda ob večerih, ko vsi moji spijo in na našo hišo leže spokojen mir, takrat... takrat se tiho prikradeš... in me spomniš na vse, kar bi lahko bilo... spomniš me na najin čas... čas nore svobodne uporniške ljubezni... vem, nisi si dovolj želel, najbrž nisi imel moči, moje ljubezni je bilo dovolj, toda ne za oba... ne očitam... sem samo srečna, da sem te srečala... veliko si mi dal, naredil si me močnejšo, pokazal si mi pot, ki jo želim prehoditi... škoda, da nama ni bilo namenjeno, škoda, da nisi zbral več poguma... danes vem, da je imela usoda drugačen načrt, zame in zate... danes razumem, takrat nisem... in zato ne jokam več... le hvaležna sem za čas, ki nama je bil namenjen... in pošiljam ti še zadnji poljub...na srce, ki bo vedno tudi malo moje...