Kocka

Pridejo dnevi, ki ne stečejo... misli se zatikajo, delo in pogovori prav tako... dnevi premlevanja in odločitev... danes imam tak dan... Dan, ko sem zvezo postavila na kocko...včasih moraš tvegati in vreči za 6...na vse... ali nič... lahko je mnogo bolje... ali enako...torej nimam kaj izgubiti...

Sanjala sem, kot sanja vsaj izmed nas...nato pa te zbudi otroški jok, zvok mešalca in lajež psa... nič romantičnega ni v tem... včasih si moraš reči. "Dovolj je!" in se ponovno najti, prebrskati za smislom svojega početja in naoljiti vezi, ki te vežejo z nekom...

Stvari niso nikoli samoumevne, nič ne pade z neba in ljubimo vsaj zato, da nas spoštujejo, če že ne zmorejo ljubiti... in danes je dan, ko ugotavljam, da dobivam premalo, glede na vložek... torej, kaj? Preneham igrati? Zamenjam igro? Podvojim vložek ali preprosto čakam, da pade srečna karta? Življenja je premalo, da bi človek predolgo čakal... spolzi ali pa dobiš kroglo v srce... zatorej naj se tokrat potrudi nekdo drug, naj da vse karte, ki jih premore v igro, vrže za 6... počakala bom, dokler se na srcih ne nabere prah...nato bom počasi in tiho odkorakala v noč...