Črna mamba in afriški jazbec

Jutra niso družinski del dneva... oziroma so, če odštejemo mamo. Ko se ostali družinski člani prebujajo v nov dan, se jaz vozim nekje na avtocesti med Postojno in Uncem. Pred odhodom pripravim vse za uspešen začetek dneva preostalih doma... oblačila, stekleničko mleka za najmlajšo, zajtrk za večja dva, čaj, kavo... Takšna so naša običajna jutra ob delavnikih... ločena, natrpana in stresna.

Pred nekaj dnevi sem koristila nadure in moja ideja o podaljšanem jutranjem spancu je padla v vodo približno ob pol petih, ko mi je prišel mali povedat, da mora lulat... in tako smo preživeli skupno jutro...otroka sta se odpravljala v vrtec, njun oče v službo, jaz pa v hribe... mož mi sicer večkrat pripoveduje o pestrosti juter z nadobudnim šestletnikom, toda dokler si v živo ne ogledaš predstave, ne verjameš popolnoma...
Ko smo se nekako spravili iz postelje za
mizo, kjer je sina čakal zajtrk, najmlajšo pa steklenička adaptiranega mleka (kravjega ne mara)...se je pričela odvijati predstava... mala je spala v očetovem naročju in sesala mleko iz stekleničke, oče je prav tako (vsaj napol) spal...oči je imel preverjeno zaprte... sin pa kot kontrast na drugi strani mize energično zajemal kosmiče in si nekaj prepeval... nato pa naenkrat iz njegovih ust:
"Tata.... kaj se zgodi, če črna mamba piči afriškega jazbeca?"
In mož: "Kaaajjjj?"
Mali je vprašanje gladko ponovil. Očitno je navajen.
Mož pa se je z resnim obrazom obrnil k meni in potarnal: "Vidiš, kako je meni zjutraj... kaj naj odgovorim?!"
Predlagala sem odgovor: "Mogoče umre..."
Mož pa začudeno:"Kdo?"
"Ja, afriški jazbec..."
"Aja..." nato se je obrnil k malemu in odgovoril: "Umre!"
Šestletnik pa nadobudno: "Ne, ne...hihi...ne umre, ker lahko razgradi strup in preživi...hihi..."

Jutra niso skupni del dneva...moj dan se začne, ko preostali del družine še sladko sanja...so pa, kot kaže, jutra zelo poučni del dneva... in glede na videno in slišano, mi je kar malo žal, da se še pred jutranjim Svitom odpeljem proti prestolnici.

Pravi prijatelj ti nikoli ne stopi na pot, razen v primeru, da si na poti navzdol. (neznani avtor)

Da, popolnoma drži... toda pravih, res pravih prijateljev je malo... ga imate? Varujte ga kot punčico svojega očesa, tako kot sebe ali še bolj, če zmorete in znate... Dokler tečejo stvari gladko, dokler vlečemo voz s prijatelji na njem, se načeloma prijateljstva množijo, ko smo v težavah, se taista prijateljstva stopijo kot sladoled na opoldanskem poletnem soncu, postanejo lepljiv zmazek, ki ob lastnih težavah postanejo neugledna packa na naši obleki... in še večja packa v srcu, zareza, ki boli in peče... žge... nekaj časa... nato nastane brazgotina, neplodna podlaga, iz katere ne zraste nobeno prijateljstvo več...

Prijatelja spoznaš v težavah. Resnično. In boleče. Pričakovani udarci pod pas sicer bolijo, vendar smo nanje pripravljeni. Ne vemo točno, kdaj se bodo zgodili, vendar vemo, da jih bomo dobili, da moramo stisniti zobe, bo boleče in bo tudi minilo... Najbolj boli udarec od zadaj, udarec, ki ga nisi pričakoval, udarec od osebe, na katero naj bi se naslonil... prijateljev udarec... nož v hrbet... ohromi nas, paralizira in ustavi čas... nočemo videti obraza, ki nam je to storil, kajti prvič ga bomo videli v taki luči... oči ranjene živali bodo ugledale nekoga, ki jo je izigral... ni pogovora, ni časa, ki bi razrešil podrto prijateljstvo... razbito zaupanje je razbito za vedno... vendar se ne konča nič drugega razen prijateljstva... vrti se dalje... prej ali slej vstanemo, naredimo korak naprej, rana se zabrazgotini, bolečina izgine, le nekoliko nas veže v prsih, ko se spomnimo nanj, ki je nekoč nosil ime Prijatelj...

V življenju se učimo... in vsaka brazgotina sčasoma postaja trša... in več je brazgotin, prej se razrastejo v oklep... neprebojni jopič, ki varuje naše srce pred udarci, pred razočaranji in bolečino... toda življenje ni naš učitelj zato, da bi nam vzelo upanje... nekje je gotovo nekdo, ki ne bo odšel, nekdo, ki nas ne bo ranil, nekdo, ki bo verjel tudi takrat, ko sami obupamo, nekdo, ki nam bo stopil na pot, ko bo šla ta strmo navzdol... nekdo, ki bo našel zdrav delček našega srca in vanj zasadil seme zaupanja... nekje je gotovo nekdo, samo najti ga moramo... ali pa morebiti že ves čas stoji pred nami...



Prijatelj ti stoji ob strani, ko ni nikjer nikogar več. (Pam Brown)

Pomladni dež

Nič ne diši tako kot pomladni dež. Tako lahkotno, mirno in osvežujoče. Kot novo rojstvo. Polno. Zadostno. Nič ne pomladi tako kot pomladni dež. Telo in duha. Koža nabrekne in gubice, ki jih je pustila jesen izginejo in vpijejo vso svežino, ki jo ponujajo kapljice polne življenja... To je edini dež, ki naredi naravo še bolj zeleno... sivine ni niti slutiti, zelena postane še bolj živa in pred očmi poganjajo popki, se odpirajo listi in narava vpija vse, kar meni, da je v zadnjih nekaj mesecih izgubila... strehe izpirajo bremena zime, dimniki pokukajo opečnato rdeči iz temnih saj, cvetje se otresa prahu in travniki se umivajo za preporod. Vse je tako živo in mirno obenem.

Pomladni dež nikoli ne zmoti... pomladni dež poživi. Medtem ko trka ob dežnik ali "kapuco", poslušam njegovo melodijo in jo vpijam z vsakim korakom... in grem... ena lepših melodij mlade narave mi trka na ušesa... miren pomladni dež... divja narava, ki čaka v zasedi, da iz te mirnosti rodi svoj višek... kapljice pomlajujejo mojo kožo... rada bi vrnila vse, kar je vzela zima... da, ponovno živi!... ponovno živim... in drobne kapljice popijejo vso težo, ki jo je prinesla preteklost in skozi moje nosnice vstopa vame nov zagon, nova moč... oči medtem počivajo na oprani zeleni, na prazni in mokri pokrajini, ki dela družbo le meni in mojim psom... toda okoli mene je toliko življenja, toliko pomladi, toliko energije... da ponovno zaživim!