Krn

Ponovno stojim tukaj, na tvojem vrhu, si brišem pot s čela in iščem "srčno" po nahrbtniku, da nazdraviva na tokratni obisk. Ponovno sem prišla in vsakič se me razveseliš, obdariš me s čudovitimi razgledi in lahkim vetričem...ko stojim na robu perpadnih sten in razgledi sežejo prek jezera do Triglava in bark v tržaškem zalivu, se mi zdi, da bi lahko poletela, toda nekaj me veže nate z nevidno silo. Srce.

Ponovno stojim tukaj, na tvojem vrhu. Prvič maja. Sedaj je ostala le še peščica mesecev, ko me ni bilo na obisk. Rada pridem z družbo, še raje sama. Kmalu ti bom pripeljala pokazat moj ponos, moja otroka. Prvič sem prišla k tebi kot štiriletna deklica, komaj sem prilezla gor... očaral si me kot noben drug v življenju, deklico z dvemi zlatorumenimi čopki. Slišala sem tvoj šepet in verjela sem ti. Vsakič mi poveš novo zgodbo. Zgodbo o preteklosti ali prihodnosti. Ti boš tukaj. In moje srce priklenjeno nate.

Ponovno stojim tukaj, na tvojem vrhu. Obiskov ne štejem več. Sploh tistih v mislih. Vsak zase je nepozaben. Srce sem pustila tu, zakopano globoko v tvojih nedrih. Deklica z zlatorumenimi čopki je postala dekle, ki je prvi poljub doživelo odprtih oči, s pogledom nate, v soju mesečine... prelepo, da bi mižala...Koliko zgodb, nepozabnih trenutkov in lepote si prinesel v moje življenje... pa tudi trpljenja... moje srce si priklenil ob svoje...

 Ponovno stojim tukaj, na tvojem vrhu. Upam, da bo nekoč, ko se moja zgodba zaključi, stal tukaj nekdo drug. Upam, da moj pepel pobriše tvoje pečine in za vedno ostanem tu, kamor sodim,kjer je dom mojega srca. Moj pepel se bo izgubil v lahnem vetru, ti pa boš stal še tisočletja, neomajen pričevalec in pripovedovalec zgodb... upam, da te bodo slišala nova in nova ušesa... stal boš, neomajen tudi takrat, ko nihče več ne bo vedel, da sem nekoč tukaj stala jaz....a moje srce bo še vedno priklenjeno ob tvoje... za vedno... ljubezen na prvi obisk...

Kras

Približno 10 let sem ga iskala. Dom. Ne zase. Moj dom je med briškimi griči. Iskala sem ga za svoje otroke. Sama sem hrepenela po zavetju, kjer bom svojim otrokom lahko nudila ljubezen, kjer bodo razrasli svoj potencial, pognali korenine in zaživeli svobodno, kot je le mogoče v družbi in času. Iskala sem zavetje, kjer bom lahko umirila moje zavozlano življenje, kjer se bom lahko do potankosti seznanila z željami in našla to, kar resnično želim postati. Iskala sem prostrane travnike in neštete kilometre gozdnih poti za psički, da bi lahko tekali  in živeli dostojno pasje življenje. Iskala sem kraj, ki bo domač, pristen, vreden svoje preteklosti, kraj, ki bo imel prihodnost, kjer bomo nekega dne lahko v kleti ob sodih in zorečih pršutih igrali tršet do jutra in kjer bom nekega jutra na terasi pila kavo in opazovala naravo, kako se prebuja v nov dan, kraj, kjer bom lahko pozimi ob vonju svežega kruha uživala ob krušni peči, mačka pa bo neodločno vijugala med nogami stolice... Kraj s preteklostjo, sedanjostjo in s prihodnostjo, zame in mojo družino...


Pot me je najprej vodila v prestolnico, nato na slovensko obalo. Selila sem in nato smo se (pre)mnogokrat. Toda nazadnje sem ga našla. Zavetje. Staro hišo sredi komenskega krasa. Hrepenenje je dobilo naslov, moja otroka pa bazo, iz katere bosta lahko osvajala svet. Ni lahko, sploh ko si obesiš mlinski kamen kredita za vrat, niti ni preprosto z minimalnim proračunom obnavljati starih kraških zidov... vendar ni nikoli nihče rekel, da bo lahko niti preprosto... važno je edino, da ničesar ne obžalujem... Niti za trenutek nisem obžalovala odločitve, da postane Kras dom mojih hrepenenj. Ko sem se prvič vozila na ogled ene od hiš v vas, kjer sedaj živimo, me je obdal tisti občutek lepote in želje po vračanju, občutek, da se vračam nekam, kjer sem nekoč bila in da sem našla, kar sem dolgo iskala... Ne vem, kam me bo vodilo življenje, vesela in hvaležna pa sem, da me je pripeljalo na Kras. V vas, kjer se otroci vse popoldneve lovijo med hišami, v vas, kjer mrgoli od otroškega živžava in oslov, kjer se še vedno postavlja mlaj, kuri kres in peče čevape, kjer pri sosedih mala opazuje želve, medtem ko jaz srkam kavo in v vas, kjer ima soseda dovolj zelenjave za nas in še koga... Kras me je veliko naučil oziroma sem se bila primorana naučiti sama, toda največja lekcija je padla v naročje kot naročena. Narava zdravi.

Leta sem iskala... sem našla? Gotovo! Našla sem kraj, ki je postal dom mojih kril, hrepenenj in otrok. Kraška mirnost in spokojnost je umirila mojo dušo in mi pokazala pot skozi ozke uličice med zapuščenimi hišami kraške vasi, ki se nadaljuje na prostrane travnike, kjer kraljuje brin, med kamnite zidove in naprej pod borovci, obdanimi z omamnim vonjem kraških zelišč, naprej ....počasi postaja korak lažji in lažji...izgubljam tla pod nogami in letim... višje in višje... letim... ter znova in  znova pristajam v gnezdu, varnem zavetju dobro stoletje starih kamnitih zidov... kajti le tu imam ime Mama, poletja čudovito dišijo in polnijo košare za zimo, na podstrešju zori milo in v kleti se pripravlja zeliščni liker... tu sem lahko to, kar v resnici sem... hvala ti Kras...

Brda

Samo en je dom. Dom v srcu. Dom s spomini na otroštvo. Prvi koraki. Sosedov maček. Piki s Kurinšča. Pikapolonice. Borov gozdiček. Šolske klopi. Pristanek helikopterja med uro matematike pri Erni. Ciprese pred župniščem. Divje vožnje s kolesom. Sosedov latnik in klop pod njim. Briškula pri Porkisu. Večeri z vonjem po bencinu v Štalonu. Samo en je Dom, ki ga nosimo vedno s sabo, do konca sveta in nazaj, ne glede na stalni ali začasni naslov, ne glede na čas, ki ga prebijemo daleč stran...

Mlada sem odšla. Mogoče premlada. In se nikoli zares vrnila. Življenje me je odpeljalo na druge naslove, med druge ljudi... toda delček mojega srca je za vedno ostal tam, med griči, cvetočimi češnjami, od sladkobe grozdja lepljivimi prsti...en delček srca še vedno hodi ob Birši in se spotika ob svoje korenine, ki so prav tam...med Šmartnim in Kozano, med Alpami in Jadranom... na najlepšem koščku sveta, kjer sem lahko zrasla in se pognala proti nebu, odločno in z vztrajnostjo, kot to lahko stori le Brika... vedno s ponosom povem iz kje prihajam, da imamo asfalt in sladke češnje, da imamo najboljše vino in podjetne ljudi, da smo pripadni, delavni in srčni...s ponosom povem, da je moj Dom samo en in edini, ne glede na stalni naslov...

Danes živim drugje. Lepo je tukaj. Kraška poletja čudovito dišijo, obožujem teran in kamnite zidove, potke med borovci, žilave ljudi in našo staro hišo. Tukaj tudi poganjajo korenine. Globoko. Toda ne moje. Moje so tam, ob Birši... pod nasadi Napoleonk... tukaj rastejo korenine mojih otrok, se sidrajo globoko med kamenje in v razpokah iščejo vodo, da jima da življenjsko moč, da sežeta po svobodi, hranita se z mojo ljubeznijo...svoje srce počasi drobim na koščke in ju hranim z njim... tako da mi nekoč ostane le delček srca, ki sem ga pustila tam, med Šmartnim in Kozano... tam, kjer me je nekoč nekdo hranil s svojo ljubeznijo, tam, kjer sem med ilovnato zemljo črpala vodo iz Birše, da sem lahko raztegnila svoje veje proti svetlobi, da sem lahko odšla... in da se danes lahko vračam... Hvala, Brda, ker sem nekoč lahko vzela... da lahko danes
razdajam naprej svojim otrokom... in hvala, ker čuvate delček srca v zavetju vinogradov, da mi ponovno povrnete življenje, ko razdam srce, ki mi bije v prsih!