Približno 10 let sem ga iskala. Dom. Ne zase. Moj dom je med briškimi griči. Iskala sem ga za svoje otroke. Sama sem hrepenela po zavetju, kjer bom svojim otrokom lahko nudila ljubezen, kjer bodo razrasli svoj potencial, pognali korenine in zaživeli svobodno, kot je le mogoče v družbi in času. Iskala sem zavetje, kjer bom lahko umirila moje zavozlano življenje, kjer se bom lahko do potankosti seznanila z željami in našla to, kar resnično želim postati. Iskala sem prostrane travnike in neštete kilometre gozdnih poti za psički, da bi lahko tekali in živeli dostojno pasje življenje. Iskala sem kraj, ki bo domač, pristen, vreden svoje preteklosti, kraj, ki bo imel prihodnost, kjer bomo nekega dne lahko v kleti ob sodih in zorečih pršutih igrali tršet do jutra in kjer bom nekega jutra na terasi pila kavo in opazovala naravo, kako se prebuja v nov dan, kraj, kjer bom lahko pozimi ob vonju svežega kruha uživala ob krušni peči, mačka pa bo neodločno vijugala med nogami stolice... Kraj s preteklostjo, sedanjostjo in s prihodnostjo, zame in mojo družino...
Pot me je najprej vodila v prestolnico, nato na slovensko obalo. Selila sem in nato smo se (pre)mnogokrat. Toda nazadnje sem ga našla. Zavetje. Staro hišo sredi komenskega krasa. Hrepenenje je dobilo naslov, moja otroka pa bazo, iz katere bosta lahko osvajala svet. Ni lahko, sploh ko si obesiš mlinski kamen kredita za vrat, niti ni preprosto z minimalnim proračunom obnavljati starih kraških zidov... vendar ni nikoli nihče rekel, da bo lahko niti preprosto... važno je edino, da ničesar ne obžalujem... Niti za trenutek nisem obžalovala odločitve, da postane Kras dom mojih hrepenenj. Ko sem se prvič vozila na ogled ene od hiš v vas, kjer sedaj živimo, me je obdal tisti občutek lepote in želje po vračanju, občutek, da se vračam nekam, kjer sem nekoč bila in da sem našla, kar sem dolgo iskala... Ne vem, kam me bo vodilo življenje, vesela in hvaležna pa sem, da me je pripeljalo na Kras. V vas, kjer se otroci vse popoldneve lovijo med hišami, v vas, kjer mrgoli od otroškega živžava in oslov, kjer se še vedno postavlja mlaj, kuri kres in peče čevape, kjer pri sosedih mala opazuje želve, medtem ko jaz srkam kavo in v vas, kjer ima soseda dovolj zelenjave za nas in še koga... Kras me je veliko naučil oziroma sem se bila primorana naučiti sama, toda največja lekcija je padla v naročje kot naročena. Narava zdravi.
Leta sem iskala... sem našla? Gotovo! Našla sem kraj, ki je postal dom mojih kril, hrepenenj in otrok. Kraška mirnost in spokojnost je umirila mojo dušo in mi pokazala pot skozi ozke uličice med zapuščenimi hišami kraške vasi, ki se nadaljuje na prostrane travnike, kjer kraljuje brin, med kamnite zidove in naprej pod borovci, obdanimi z omamnim vonjem kraških zelišč, naprej ....počasi postaja korak lažji in lažji...izgubljam tla pod nogami in letim... višje in višje... letim... ter znova in znova pristajam v gnezdu, varnem zavetju dobro stoletje starih kamnitih zidov... kajti le tu imam ime Mama, poletja čudovito dišijo in polnijo košare za zimo, na podstrešju zori milo in v kleti se pripravlja zeliščni liker... tu sem lahko to, kar v resnici sem... hvala ti Kras...
Približno 10 let sem ga iskala. Dom. Ne zase. Moj dom je med briškimi griči. Iskala sem ga za svoje otroke. Sama sem hrepenela po zavetju, kjer bom svojim otrokom lahko nudila ljubezen, kjer bodo razrasli svoj potencial, pognali korenine in zaživeli svobodno, kot je le mogoče v družbi in času. Iskala sem zavetje, kjer bom lahko umirila moje zavozlano življenje, kjer se bom lahko do potankosti seznanila z željami in našla to, kar resnično želim postati. Iskala sem prostrane travnike in neštete kilometre gozdnih poti za psički, da bi lahko tekali in živeli dostojno pasje življenje. Iskala sem kraj, ki bo domač, pristen, vreden svoje preteklosti, kraj, ki bo imel prihodnost, kjer bomo nekega dne lahko v kleti ob sodih in zorečih pršutih igrali tršet do jutra in kjer bom nekega jutra na terasi pila kavo in opazovala naravo, kako se prebuja v nov dan, kraj, kjer bom lahko pozimi ob vonju svežega kruha uživala ob krušni peči, mačka pa bo neodločno vijugala med nogami stolice... Kraj s preteklostjo, sedanjostjo in s prihodnostjo, zame in mojo družino...
Pot me je najprej vodila v prestolnico, nato na slovensko obalo. Selila sem in nato smo se (pre)mnogokrat. Toda nazadnje sem ga našla. Zavetje. Staro hišo sredi komenskega krasa. Hrepenenje je dobilo naslov, moja otroka pa bazo, iz katere bosta lahko osvajala svet. Ni lahko, sploh ko si obesiš mlinski kamen kredita za vrat, niti ni preprosto z minimalnim proračunom obnavljati starih kraških zidov... vendar ni nikoli nihče rekel, da bo lahko niti preprosto... važno je edino, da ničesar ne obžalujem... Niti za trenutek nisem obžalovala odločitve, da postane Kras dom mojih hrepenenj. Ko sem se prvič vozila na ogled ene od hiš v vas, kjer sedaj živimo, me je obdal tisti občutek lepote in želje po vračanju, občutek, da se vračam nekam, kjer sem nekoč bila in da sem našla, kar sem dolgo iskala... Ne vem, kam me bo vodilo življenje, vesela in hvaležna pa sem, da me je pripeljalo na Kras. V vas, kjer se otroci vse popoldneve lovijo med hišami, v vas, kjer mrgoli od otroškega živžava in oslov, kjer se še vedno postavlja mlaj, kuri kres in peče čevape, kjer pri sosedih mala opazuje želve, medtem ko jaz srkam kavo in v vas, kjer ima soseda dovolj zelenjave za nas in še koga... Kras me je veliko naučil oziroma sem se bila primorana naučiti sama, toda največja lekcija je padla v naročje kot naročena. Narava zdravi. 
Leta sem iskala... sem našla? Gotovo! Našla sem kraj, ki je postal dom mojih kril, hrepenenj in otrok. Kraška mirnost in spokojnost je umirila mojo dušo in mi pokazala pot skozi ozke uličice med zapuščenimi hišami kraške vasi, ki se nadaljuje na prostrane travnike, kjer kraljuje brin, med kamnite zidove in naprej pod borovci, obdanimi z omamnim vonjem kraških zelišč, naprej ....počasi postaja korak lažji in lažji...izgubljam tla pod nogami in letim... višje in višje... letim... ter znova in znova pristajam v gnezdu, varnem zavetju dobro stoletje starih kamnitih zidov... kajti le tu imam ime Mama, poletja čudovito dišijo in polnijo košare za zimo, na podstrešju zori milo in v kleti se pripravlja zeliščni liker... tu sem lahko to, kar v resnici sem... hvala ti Kras...
Ni komentarjev:
Objavite komentar