Pismo iz mladosti

Prejšnji vikend sem bila doma. Doma v Brdih. Sama. Brez otrok. Družbo sta mi delala le psa. Na deževen sobotni večer sem brskala po starih fotografijah, prebirala najstniški dnevnik in med kupi listkov, fotografij in izrezkov iz revij naletela na nikoli odposlano pismo z datumom, ki seže v februar 2002. Pred menoj se je razgrnila preteklost, čas, ko se je pisma še pisalo na papir. Name so se zgrnili spomini in me odpeljali v rano mladost. Takrat še šestnajstletna sem na dišeč papir z lepo okroglo pisavo napisala naslednje besede...

M****!
Geografija leži poleg. Ne gre in ne gre. Vse preveč se mi podi po glavi ena in edina misel. Zapuščaš me TI in s tabo še tisti košček zaupanja, ki je ostal. Odhajaš, hrbet mi obrača nekdo, ki ga imam neizmerno rada, nekdo, ki mislim, da ga ljubim. Vedno in vedno se tolažim, da čas zaceli rane, ampak ne moje, temveč tvoje, da se boš vrnil k meni, da mi prideš pokazat brazgotine, ki takrat ne bodo več bolele in se bova le smejala, ko bova nežno s prsti drsela preko njih. Ne, to so moje sanje. Preveč lepe, da bi bile resnične.
Potrebovala sem čas, da sem zlepila skupaj tisti vrček zaupanja, ki si ga spet vrgel ob tla. Vsake poteze sem se bala, ne sprašuj zakaj. Najlepša razlaga je, da tako ali tako ne bi bilo nič. Verjemi, nič ne obstaja, je imaginarno število, neskončnost. Ali poskusiva biti NIČ? Skupaj v neskončnosti, praznem prostoru. To je več kot pravljica, ampak žal za naju nedosegljiva. Žal v tej zgodbi mene ni. Odločil si se za drugo skupino ljudi in mene pahnil stran. Tolažim se le s tem, da ponavadi tistim, ki jih imamo resnično radi, tega ne storimo. Torej je tukaj vse jasno in prav to boli. Iz rane kaplja kri, kaplja za kapljo.
Povem ti, nikoli ne bom pozabila tega, kar si mi dal, verjemi! Z nobeno besedo tega ne izničujem. Hvaležna sem ti za vsako besedo, gib, korak in dejanje. Verjamem, da bo s časom to postalo čisto zlato. Spomin na nekoga, ki mi je pomenil ogromno. To, da je odšel zaradi govoric, se bo izgubilo. Spoštujem tvojo odločitev, ne zahtevaj pa, da se z njo strinjam. Nikoli.
Če ti je ena sama beseda nejasna, pokliči. Pričakujem pa, da se boš nekega dne, ko bo posijalo sonce, pojavil v Brdih. Prijatelje se namreč kdaj pa kdaj tudi obišče. Se čujemo! Anja

Iz mladosti direkt v srce... spomin na nekoga... spomin na čas... spomin na mladost...

Netipična ljubezen

Ob 1. septembru, ko je moj starejši prvič sedel v šolske klopi, sem imela ob vseh "ceremonijah", ki to posedanje spremljajo, kar nekaj priložnosti za razmislek. Zamislila sem se. Nad sabo. Ko smo se v sprevodu z ravnateljico na čelu, z učitelji in ostalimi starši mimo velikega ogledala sprehodili od avle do telovadnice. Zamislila sem se. Nad sabo in ostalimi. Ko so sledili govori, dobrodošlice in nasveti različnih strokovnih in malo manj strokovnih sodelovcev ob 1. šolskemu dnevu.

Učiteljica 1. Mlajša ženska, ampak ne rosno mlada. Z nežnim glasom. Taka, ki nagovarja otroke. Jih sprašuje. In pričakuje enoglasne in skupinske odgovore. V lični obleki z rožami. Nežno naličena. S spuščenimi dolgimi lasmi. Tipična učiteljica.
Učiteljica 2. Starejša, toda ne stara. Nekoliko zasanjana, mogoče odsotna. Kot da ne ve točno, kaj počne tam, kjer je. Nagovarja v rimah. Gleda nekoliko nad otroci, v daljavo. V pleteni majici in belih hlačah. Dolgolasa. Tipična učiteljica.
Ravnateljica. Starejša. Gospa. Besede ji tečejo kot namazane. Rahel pridih narečja v njeni govorici. Večkrat pove, da bo kratka, toda govor še kar traja. Na trenutke deluje brez repa in glave, na trenutke ima smisel. Odločna. Na ženski način. z nasmehom. Napove, da se bo čez nekaj let upokojila in da jo bo nadomestila druga ravnateljica. Spet ženska. Jasnovidna. V obleki iz butika. Nekoliko močneje naličena, kratko postrižena. Tipična ravnateljica.
Podžupan. Starejši, vendar  ne fosil, vsekakor pa molj. Kratek in jedrnat. Pripoveduje o vseživljenjskem učenju. In o tem, da se moramo nekatere stvari naučiti ponovno. V preveliki moški obleki. Z na stran počesanimi lasmi. Tipičen podžupan.
Policist. V poznih štiridesetih. Mišičast. Pod uniformo vidni obrisi zavidljive postave. Nima veliko povedati. Besede mu nikakor ne stečejo z jezika. Večkrat poudari varnost in previdnost. Nato odide. S pištolo za pasom. Blond. Tipičen policist.

V bistvu jim zavidam. Zavidam učiteljicama, ravnateljici, podžupanu in policistu. Zavidam jim to, da so se našli v okvirjih. No, vsaj zgleda tako. Meni so okvirji vedno povzročali težave. V velikem ogledalu med avlo in telovadnico sem videla dve učiteljici, ravnateljico, kuštrave glave prvošolčkov, nadobudne mame, ponosne očete in eno rock pevko, ki ima premalo posluha, da bi počela to, kar bi jo resnično uokvirilo. In slabega managerja. Biti izven ni nikoli lahko... utruja... nisem bila tipična osnovnošolka, dijakinja, punca, študentka... niti nisem tipična zdravnica, ne nazadnje nisem tipična žena, mama... vem pa, da to kar počnem, počnem z veseljem, s srcem... čeprav brez očal in z več kot petimi tatooji... svoja otroka imam rada, vsaj toliko kot vse uokvirjene mame tega sveta... in to je edino kar na koncu zmaga... LJUBEZEN... pa naj bo tipična ali ne....

Prvošolček

In je šel. s torbo na malih ramenih. Ne v širni svet, temveč v šolske klopi. On se najbolj veseli tega, da bo lahko igral nogomet. Ker ne ve, kaj vse ga še čaka. In bolje je tako.

Spomnim se mojega prvega šolskega dne. Sprejema prvošolčkov v veliki telovadnici s strupeno zeleno podlago. Širokih gredi, ki so čakale na nas, prvošolčke. Zavezovanja rumenih rutk. Nagovora ravnatelja, za katerega sem več let kasneje izvedela, da je najbrž kot otrok padel v apno. Naj počiva v miru. Prvega srečanja z učiteljico. Pisane majice, ki sem jo nosila 1. septembra 1992. Mlade države. Stare mame. Ja, takrat se mi je zdela mama stara, tako kot se najbrž jaz danes zdim mojemu sinu. Brez najbrž.

In je šel. S torbo na malih ramenih. V šolske klopi. So po 25. letih klopi drugačne? Marsikaj se je spremenilo. Podlaga v telovadnici ni več strupeno zelena plastika, temveč navaden parket. Prvošolčki in vsi ostali smo ob sprejemu sedeli na čisto pravih stolih. Mali ljudje na malih stolih, veliki ljudje na velikih stolih. Manj otrok, manjši razredi. Ravnateljica je ženska. V razredu jih je pričakala čisto prava torta za dobrodošlico.

Vseeno pa je po četrt stoletja veliko stvari zelo podobnih. 1. september. Vrvež na cestah in parkiriščih. Sprejem prvošolčkov v telovadnici. Razglašen popočitniški zborček. Dolgi in prazni nagovori učiteljic, ravnateljice, podžupana, policista in najbrž še koga, ki rad nagovarja ljudi. Še vedno zmaga nagovor socialne delavke, dobro,da ga tudi po vseh teh letih poslušamo samo starši. Zdaj razumem vzdih moje mame. Rutke so, čeprav drugače krojene, še živo rumene. In ja, mame smo absolutno stare.