Alergija

Verjetno sem se že večkrat razpisala o mojih alergijah oziroma preobčutljivosti do bližnje in daljne okolice in ljudi v njej, nikoli pa nisem še ničesar povedala o čisto pravi alergiji mojega sina. Iz nje pač nikoli nisem delala drame. Ni se mi zdelo potrebno. Postala je naš način življenja, naša družinska članica, ki je nadomestila preproge in plišaste igrače.

Sin je alergik. Dobro leto s papirji, prej brez papirjev, ampak z značilnimi težavami. Težave so se začele nekje po drugem letu z neprestanim prehladom, kašljem in na trenutke težkim dihanjem.Občasno je teklo tudi iz malih očk. Huje je bilo pozimi. Hvala prijateljici za inhalator, saj nam je ta rešil marsikatero noč. V inhalator sem mu zmetala vse... fiziološko, ventolin in dexo... da je lahko vsaj približno normalno dihal... občasno je bilo zares hudo, posebej v Brdih pri mojih, tam se je nekajkrat tako dušil in piskal, da niti vpihi bronhodilatatorja niso pomagali... na rokah sem ga držala spečega v pokončnem položaju, ker se je leže preveč dušil. Bile so noči, hvala bogu jih ni bilo veliko, ko sem cele in dolge presedela ob njegovi postelji, v skrbeh, da bo nehal dihati, ker je tako piskal in hropel...štela njegove vdihe...  Približno pri treh letih sem mu začela dajati tablete antihistaminika, najprej samo občasno, nato pa kar vsak dan... hitro se je tudi sam naučil, da mu pomagajo in jih začel jemati kar sam... vsak dan eno.

Danes nam gre veliko bolje. Iz naših življenj smo izločili preproge in skoraj vse plišaste igrače, tiste, ki so ostale z nami, redno peremo. Pobratili smo se s sesalcem in s krpami za brisanje prahu. Redno tudi čistimo tla z vlažno krpo. Jogi smo oblekli v antialergijsko prevleko. Mali obvlada terapijo in vsako jutro sam vzame tableto, če je hudo vzame zvečer še eno. Zvečer si nos spere s fiziološko raztopino in vpihne kortikosteroidno pršilo. Vsak dan. Na pot ga vedno spremlja vrečka z zdravili, tistimi za vsak dan in tistimi za vsak slučaj. Jaz imam v mojem predalu z zdravili vse kar lahko za vsak primer, če postane resnično hudo.

Problem so počitnice. Apartmaji, bungalovi in ostale nastanitve so ponavadi polne prahu. In to za nas predstavlja velik izziv. Vsakič pred počitnicami ojačamo terapijo, zimskim nočitvam pa se najraje kar izognemo. Imamo tudi potovalno antialergijsko prevleko, ki je naša stalna spremljevalka. Mali pri 6-ih letih že toliko obvlada svojo alergijo, da je letos šel sam v šolo v naravi in kljub mojim skrbem preživel brez hujših težav.

Ne morem ravno napisati, da sva se s sinom z alergijo spoprijateljila, ker najina najboljša prijateljica res nikoli ne bo, sva se pa nanjo navadila, jo sprejela kot del življenja in šele danes, ko tole pišem resnično opažam, kaj vse sva že naredila in vsak dan počneva, da bi bilo življenje s to sitno spremljevalko lažje.

Lisička

Naša najmlajša je postala prava Zvitorepka, no saj bi uporabila besedo Lisička, ampak vsakič, ko vsaj polglasno uporabim poimenovanje za rdečkastega divjega psa s košatim repom, morava zapeti Lisička je prav zvita zver. Večkrat.

Zato sem raje zamenjala taktiko in vzela v roke knjigice... toda, glej ga zlomka... v vsaj treh od štirih je notri narisana vsaj ena čebela... in to pomeni Slakovega Čebelarja. Večkrat. Sploh sedaj, ko ga sin obvlada v nulo, poje namreč pri zboru in letošnji slovenski zajtrk je poleg pristne domače hrane spremljala tudi domača glasba. Le kaj drugega bi lahko bilo bolj naše, kot je Čebelar. Večkrat.

Nato kot nadobudna mama v duhu slovenskega zajtrka in z željo po zdravi prehrani otrokoma ponudim jabolko. Starejši ponavadi zavrne, "divja košatorepka" pa začne glasno prepevati Ježek teka, teka. In spet glasno pojemo. O ježku, jabolkih in hruškah. Večkrat.

Ko že sedimo za mizo in se poskušamo kolikor toliko kulturno prehranjevati, dokazujejo svojo priročnost kocke s slikami živali... in vsakič pri oslu naša Zvitorepka naredi: "Waw, waw!", kar v prevodu pomeni psa, čeprav točno ve, da je na kocki osel. In potem jo popravim: "Ne, na slikici je osliček, ni kuža." Ona pa se zvito nasmehne in izusti: "IA." In proces s kocko ponovimo, dokler juha v skodelici ni ledeno hladna. Večkrat.

Na majčki ima narisanega slončka. Kaže slikico in pravi:" Tata!" Ko se nasmejim, jo popravim: "Ti Lisička, ti! Kaj je narisano na bodiju?" Sledi nasmeh in zvit pogled nato pa: "LON! Lisica je..." In spet pojemo Lisičko. Večkrat.

Svoboda govora

Prvošolček je imel pred kratkim za domačo nalogo prvo pesmico na pamet. Mislim, da vsi, ki smo kdaj hodili v šolo točno vemo, o čem je govora. Takoj me odnese pred zeleno tablo, zagorim v lica in v mislih berem z berila: 

"Pedenjped se sam oblači,

sam počeše in umije,

čeveljčke si sam skrtači, 

sam se s čepico pokrije.

Sam gre v širni dan na pot,

sam preudari kod in kam,

a čeprav je tak gospod,

svečke ne obriše sam."

(Niko Grafenauer)

In točno to je čakalo tudi našega šolarja... v ponedeljek mi je mimogrede pomolil pod nos obrazec, na katerem je pisalo, da se morajo do petka naučiti na pamet pesmico. Pri deklamiranju bo ocenjena natančnost, glasnost, razločnost in nekaj v smislu umetniškega vtisa. Ok. Pod obvestilom nalepljenim v brezčrtni zvezek je bila črta. Ok. Zvezek sem ponovno pomolila sinu z nasvetom, naj se do petka nauči pesmico. On pa mi je pomolil zvezek nazaj:
"Kaj se ne boš podpisala?"
 Hmm, če že s podpisom v ponedeljek odgovarjam, da bo sine znal pesmico v petek, potem jo želim vsaj približno slišati. Vedela sem, da jo zna. Toda vsakič jo je povedal malo po svoje, umetniški vtis me sploh ni skrbel, toda potrebna je bila lekcija o natančnosti. O tem, da pesnik je napisal tako, kot pač je, in da nima možnosti spreminjanja nihče, sploh pa ne nekdo, ki komaj pozna črke. Po večkratnih popravljanjih besed v pravilni vrstni red sem dobila vprašanje in hkrati odgovor:
"Kaj pa svoboda govora?!"

Prav, sem si mislila in pozabila na Pedenjpeda čez tri minute. V petek ob jutranji kavi pa kot, da bi me s šilom v rit: Pesmica!!! No, speljal je kot frajer, na ocenjevalnem listu so se svetili štirje plusi, črna pika je bila le pri natančnosti. To lahko pripišemo svobodi govora.