Pirhi

Doma jim nikoli nismo tako rekli. Pirhi. Ta izraz so me naučili v šoli ali pa sem ga slišala v kakšni televizijski oddaji, ki se je predvajala na družinskem sprejemniku vsako nedeljo med mašo in kosilom. Brez pravice glasovanja o tem, kaj bi kdo gledal. In danes mi oče razlaga o demokraciji kot o najboljšem sistemu...no, najbrž ne misli družinskega sistema... vsaj našega ne, gotovo...

Čeprav pirhi v mojih otroških dneh niso imeli tako sofisticiranega imena, so bili vsake velikonočne praznike na mizi. In to vedno enaki.  Škrlatno rdeči z odtisom rožice ali listka z vrta. Spet brez demokratičnega glasovanja. Mama je olupke od čebule zbirala približno od božiča. Edino izbiro sem imela pri nabiranju rožic in listkov, nato sva z mamo na veliko soboto dopoldne rožice in listke pritrdile na jajca s hlačnimi nogavicami in jih dali kuhati v vodo, kjer so se že kak dan močili čebulni olupki. Potem sva jajca namazali še s "špehom", najlepša sem odbrala za žegnanje jedil, ostala pa položila v košarico s senom in malimi piščančki. Vsa jajca smo pojedli, če nam do ponedeljka ni uspelo, je nato oče tvegal svoj prebavni trakt in pojedel preostanek, vedno se je izšlo... hrane se ne meče stran.

Danes je drugače. Vem kako se "pofarbanim" jajcem zares reče in vsako leto si izmislim kaj drugega, novega. Najbrž tukaj nekaj diši po principu ali demokraciji. Lani sva s sinom ustvarjala s servietami, predlanskim sva jajca barvala z jedilnimi barvami in nanje lepila nalepke, še leto prej sva jih ovijala v nekakšno plastiko... pa z voskom, voščenkami, v teranu... le v čebulnih olupkih jih še nisem nikoli kuhala... to ima spet kaj z družinsko dikataturo oziroma tem, da dokler si odvisen stvari sprejmeš take kot so in sploh ne razmišljaš o tem, nato pa narediš ravno obratno... leta so minila in sedaj že nekaj let s sinom ustvariva pisana jajca tudi za moje domače, letos se nama bo prvič pridružila še hčerka in sestrica... danes je drugače, ampak stran jih še vedno ne mečemo, v ponedeljek jih pomalica moj oče.

Človek se vse življenje uči in vsak običaj, dogodek ali pripetljaj nam ponuja lekcijo, le prepoznati jo moramo. Jaz sem se ob pirhih denimo naučila to, da sreča ne izvira nujno iz demokracije. Upam, da dočakam in prisluhnem, kaj vse bodo pirhi naučili moja otroka. Kdo ve, mogoče bosta ponovno spreminjala politično ureditev v svojih družinah.

Kristusova leta

Pa so tu... nikamor ne ubežimo, dohitijo nas in pokopljejo pod sabo... leta, ko so mojega idola pribili na križ... ker je bil upornik, upornik v duhu tako kot jaz, zato upam, da me ne čaka podobna usoda. Danes te drugače pribijejo in zabijejo, bolj prefinjeno, tako da si zadnji udarec najpogosteje zada upornik sam in ostanejo plenilci sterilnih šap in ugleda.

Pa so tu... Kristusova leta... ne morem ravno trditi,da se počutim staro kot Kristus ali mlado kot pravkar pognali popek...počutim se dobro... mogoče je to povezano s tem, da sem v sebi še vedno stara 24 ali pa tudi ne... moja glava je ostala tam nekje sredi dvajsetih, vpeta med majske igre, izpitna obdobja in Magnum bar... moje telo pa tudi še ni pretirano zarjavelo... sem celo v boljši formi, kot nekaj let nazaj, ko sem bila izmenično noseča ali doječa... počutim se bolj samozavestno, iz leta v leto bolj vem, kaj počnem in vem, čemu poskušam slediti, bolj poslušam sebe in ne druge in manj me prizadenejo stvari in dogodki, ki niso neposredno odvisni od mene... ne, ne bom rekla, da se je lahko starati, se pa definitivno splača, vsaj za zdaj... no, tako ali tako bom do smrti stara 24...

Predvsem pa me je Kristus oziroma njegova leta naučil neprecenljive lekcije... sem taka kot sem in ne taka, kot mislijo drugi, da bi morala biti! Ja, lahko sem tudi boljša in bom še boljša, toda samo zase, starala se bom kot vino in v prašni kleti najboljša dočakala, da me popije čas staro 24 let...

Valencia

Leta in leta sva izbirali poti... in nikoli zares odšli. Vedno je prišlo nekaj vmes... velikokrat z moje strani, včasih pa tudi ne... prvi otrok, izpiti, selitve, poroka, hiša, Kras, finančne stiske, drugi otrok... kača brez konca je prekrižala poti, vsaj skupne... toda sedaj sva presekali kačo, spokali kufre in odšli za srcem... četudi le za nekaj dni... Valencia, kratko, a izjemno sladko in nepozabno doživetje z vonjem po pomarančah!

Danes sva na kavi ponovno obujali spomine in si bili edinega mnenja... vsekakor morava ponoviti! Mogoče naslednjič celo tvegava jezne poglede sopotnikov na letalu in s sabo vzameva mojega starejšega sina... zagotovo bi tudi on užival... čim prej bo ponovno potrebno izza pasa potegniti hladno orožje in dati plazečim se obveznostim jasno vedeti, da bodo počakale, da nas nizkocenovnik ponovno pripelje nazaj domov.

Valencia je prečudovita. Polna zgodovine, okusno opremljenih kavarn in pomaranč. Splača se tvegati slabih 50 evrov za povratno letalsko karto in odleti v to obmorsko mesto, če ne drugega zaradi pingvinov. Da, prav ste prebrali. Kljub temu da v Valenci praktično ne vidiš človeka v pohovki, (Sredi januarja je bila temperatura ob 10h zvečer 13 stopinj Celzija.) sem prvič v življenju videla pingvine. Imajo ogromen Oceanografic, kjer poleg pingvinov bivajo še brez številne ribe, morski levi, delfini, flamingi, želve... in meduze... ja, te živali oziroma 99% vode, resnično fascinantne vode, ki je z igro svetlobe še veličastnejša.

Španci majo januarja razprodaje, tako kot mi, le da so pri njih vredne svojega imena. Resnično ugodne cene oblek, čevljev in torbic so lahko same po sebi razlog, da tvegamo pol stotaka in poletimo na Iberski polotok. Izbira je veliko boljša kot pri nas. Mango. Zara. Misako. In Cache Cache. Ta zadnji je razlog za odpravo v neznano, oziroma v Sagunto, ki je nekje na meji med pravo Španijo in Divjim zahodom. Stavba na železniški postaji z razbitimi šipami in velikim napisom "El paso",  kaktusi ter testosterona in žganih pijač poln lokal okoli 10h dopoldan mu definitivno dodajo čar, ampak dogodivščina za vnuke je edino, kar na koncu res šteje... no, upam, da ostane še kakšna fotografija...