Spet se v našem vrtu češnja preoblači...

Prvič je fotografiranje pred profesionalnim objektivom minilo v sproščenem vzdušju. Otroka sta, ko sta se otresla začetne treme pred novo osebo v bližini, popolnoma sprostila in zabavala. Tekala. Se smejala. In oponašala Indijance. Mogoče je to zato, ker sta sedaj večja. Ali pa zato, ker smo se fotografirali že večkrat in celoten proces ni več tako zelo nenavaden in nov. Ne vem, mogoče smo našli fotografinjo, ki je po meri za nas... ali pa sem preprosto jaz uživala zato, ker sem bila doma in to prenesla na vse ostale družinske člane... pod češnjo, ker sem prebolevala prve simpatije in se spraševala ali se bom sploh znala poljubljati... točno tam, kjer smo najstniki rabutali prve drobne sladke češnje v sezoni in skrivaj kadili cigarete... takrat nas hvala bogu ni nihče fotografiral.

... z dežjem se umiva, z vetrom se krtači...

Fotografiranja med cvetočimi češnjami sem si zelo želela... spomin na dom, na mladost, na vonj po pomladi in zvok čebel v zraku... pa je ponovno narava napisala svojo zgodbo in nam dala krasno vreme, oprano nebo brez oblačka, toda komaj nekaj odprtih češnjevih cvetov...Mame vedno napišemo svoje zgodbe, tudi narava...

...a pomlad ji tako lepo krilo šiva...

Naš cikel fotografiranj v različnih letnih časih se ni mogel zaključiti lepše. Sproščeno, pristno, domače. Škoda, ker zaključujemo ravno sedaj, ko postajamo dobri. Toda vse se enkrat zaključi, da se lahko rodi novo, mlado, boljše... da lahko pride v deželo pomlad. Obožujem pomlad. Obožujem Brda. 

Lissa Bon

Ne morem reči, da naju veže tesno prijateljstvo. Zmanjkuje nama časa, njen vrvež in moja prezaposlenost so bili dolga leta razlog, da se nisva srečali. Med nama je (pre)velika razdalja in enako, kot velja za čas, velja tudi za pot... med nama je na žalost tudi denar. Ne morem reči, da mi ga manjka za hrano in vsakodnevne potrebščine, zmanjka pa ga za poti srca, nova druženja in otroške želje (Transsibirska železnica, nisem pozabila nate!). Večkrat mi je Lissa pošiljala pozdrave, tudi kakšno buteljko dobrega vina, sicer pa sva se družili predvsem virtualno oziroma vizualno preko medijev, fotografij in knjig. Ampak vselej nastopi čas, le z božjo mastjo se moramo poprej nič kolikokrat namazati...

Služba ima dobre in slabe plati. Vsaka. Ena od dobrih plati moje je spoznavanje novih krajev in novih ljudi na službenih poteh. Širjenje obzorij po strokovnih in malo manj strokovnih plateh. In druženje s sodelavci. Vse v enem. Najboljše kar lahko katerakoli služba da. Ure in ure smeha medtem ko smo se družili z gospo Bonovo. Čeprav sem bila prvič pri njej doma, imam občutek, kot bi se poznali že zelo dolgo... mogoče zato, ker sem bila obdana s tako srčnimi ljudmi.

Dogodki minejo. Spomini ostanejo. Fado. Ne vem, kaj naj si mislim o njem, za ušesa ni ravno balzam, vsaj v izvedbi, ki smo ji mi prisluhnili, ne. Ocean. Neskončno mnogo vode. Presenetljivo mirne vode. Občutek majhnosti, ki ti ga da prostranost in hkrati mirnosti, da bo vse dobro. Gorile. Sicer sem proti zapiranju živali v kletke, ampak s tem, da sem imela priložnost prvič v življenju videti to veličastno žival, se mi je izpolnila dolgoletna želja. Njen pogled, velikost in žalost v svetlečih očeh. Tako podobne človeku, a hkrati tako različne. Vino. Ne morem ravno reči, da sem pri Lissi pila dobro kavo, ampak vino... odlično... s kolegico sva preizkusili vino iz različnih portugalskih regij in ravno za zlit v lijak ni bilo nobeno. Med umazanim perilom sta dve buteljki prišli z menoj v Slovenijo, tako da bom lahko "guštirala" tudi doma. V kovčku, ki je našel pot do mene skoraj dan kasneje, so bili uničeni magnetki za hladilnik, toda vino celo. Bog očitno obstaja. Pasta de nata. Nekaj majhnega, na prvi pogled niti ne zgleda posebno okusno, ampak je res dobro. Sladko, majhno in posebno, čeprav preprosto v svoji osnovi... s hrustljavim dnom in kremastim jedrom, tako kot moja prijateljica Lizbona.

Če bo le šlo, draga prijateljica, pridem kmalu spet. Najbrž se bom naslednjič izobraževala zgolj po nestrokovnih plateh in uživala v večerih ob reki Tejo, pila dobro vino, se sladkala s pasto de nata, daleč, zelo daleč v ozadju se bodo slišali zvoki fada... le kavo za naslednje jutro si prinesem s sabo iz Slovenije.

Kafe

Obožujem kavo. Dobro kavo. Vsekakor iz tega ne delam znanosti tako kot kdo drug, ampak vem, kaj mi paše in kaj je po mojem okusu. Pitje kave dobi povsem novo dimenzijo, ko postaneš mama, postane obred in sinonim za 5 minut miru oziroma v praksi 1 minuto in 35 sekund z vštetim flekom od razlite kave na sveže oblečeni majici ali pravkar pobrisanih tleh.

Kava je obvezen jutranji obred... brez nje sploh ne vem, da sem budna... skodelica kave je čvek v službi in družabni dogodek v popoldanskih urah. Kava zbližuje, z omamnim vonjem, glasom sproščenega klepeta in pisanimi šalčkami napolni prostor, nobeno družabno omrežje na zna ustvariti atmosfere, kot jo pričara nekaj zrn ravno prav pražene kave z nekoliko mleka, da je zares po mojem okusu.

Kava prinaša bogastvo... občutkov tistemu, ki zna zares uživati v njej... in na bančnem računu vsem tistim, ki se ukvarjajo z njenim uvažanjem in prodajanjem... vsaj v Evropi... danes do kave precej lahko pridemo, do kave nasploh, ne bom rekla do odlične kave, včasih pa je kava predstavljala pravo redkost...  nona je ob rojstvu moje mama leta 1950 prejela od neke sestrične iz Argentine 2 kilograma kave... nona kave ni pila, okus kave je spoznala kasneje, ko si je ta luksuz lahko privoščila, ko so otroci zrasli in se ni bilo potrebno boriti za vsak košček kruha... 300 gramov argentinske kave je zamenjala za dva mala prašička, 100 gramov kave za 10 kilogramov koruze in vsak dan je soseda za 5 zrn prave kave prinesla poln predpasnik pšenice... soseda je tistih nekaj zrn vsako jutro spražila med ječmen, zato da je jutro vsaj dišalo, če že okusa ni imelo takega, kot bi si želela, nono pa je čez mesec dni v mlin odnesel žakelj pšenice...

Obožujem kavo. Dobro kavo. Še bolj pa obožujem dobre in simpatične ljudi, ki mi ob kavi delajo družbo. Tudi sama rada spijem skodelico dišeče razvade. S pogledom na Volčji grad. V miru. Pa čeprav le za minuto in 35 sekund. Neprecenljivo oziroma vsaj za dva prašička in žakelj pšenice.