"Zgrešiš 100 odstotkov vseh strelov, ki jih nisi izvedel." - Wayne Gretzky

Življenje je zelo zanimivo... v mladosti se tepemo po glavi za stvari, ki smo jih naredili, kasneje... nekateri preidejo v drugo fazo prej, drugi pozneje, vendar jo dočaka velika večina ljudi, nam je žal za stvari, ki jih nismo naredili... torej v principu nikoli ne naredimo prav... toda, kaj sploh je prav?! Na to vprašanje nam najbrž lahko odgovori le življenje samo... in čisto vsako ima svoj prav...

Pa vendar... lahko poskusimo...pogledamo življenje v obraz in se z njim soočimo... če kdaj pomislimo, da nam bo kasneje žal, nemudoma to storimo, spontane stvari prinašajo najlepše spomine, izsiljene odločitve so najbolj boleče... vzemimo si čas, kot da ga imamo na voljo neskončno, vdahnimo globoko in se vrzimo v reko, kot da je to zadnjič... predvsem pa ga imejmo radi... življenje je samo eno...

Daleč od tega, da sama obvladam, se pa trudim dan za dnem, da vzamem čim več, kar mi ponuja, da iztisnem sok iz limon in si naredim limonado, če ne gre drugače... brez sladkorja, ker imajo limone odličen kisel okus... najbrž se učimo do zadnjega dne, pa še takrat ne znamo... saj ni smisel v znanju, ampak v tem, da smo v življenju veliko užili in utrgali čimveč njegovih sadov... življenje je pač težka stvar...veliko da in veliko vzame, kar naš um težko dojame... ampak v vmesnem času živimo...dobro je, če imamo vsaj kaj od tega...

Nečesa pa me je življenje do sedaj gotovo naučilo... kar nam je namenjeno nas počaka ob poti, izsiljevanje povzroča samo trpljenje, nas samih in bližnjih... ob naši poti nas čaka ogromno stvari...kaj bomo izbrali in prepoznali, kaj si bomo upali, je odvisno le od nas ... Nesmiselno se je pritoževati nad življenjem, da nam ni namenilo sence, če nismo prepoznali drevesa ob poti... na gol je treba čim večkrat sprožiti strel, še tako ostane velikokrat mreža prazna... vendar vsaj vemo, da smo poskusili... poskus velikokrat šteje več od zadetka... poskus ne prinese obžalovanja...

Torej... igrajmo na inštrumente, ki nam jih ponuja življenje...ne izsiljujmo bobnov, če nam življenje ponuja kitaro, saj nenazadnje lahko tolčemo tudi po njej... če bi radi zamenjali inštrument, poiščimo novega, najbrž ga imamo pred nosom...igrajmo skladno ali čisto mimo, naj bo čim več komadov v duru, mol je preveč žalosten, če se nam pleše, zaplešimo...lahko se pridružimo bandu, celo orkestru, nič ni narobe tudi če soliramo, važno, da nam je naša glasba všeč... na koncu šteje samo to... pesem življenja!

“Če bi lahko še enkrat odživel svoje življenje, bi se potrudil narediti več napak. Veliko bolj bi se sprostil. Bil bi veliko bolj igriv, kot sem bil v tem življenju. Zdaj se spomnim zelo malo stvari, ki bi jih bilo potrebno jemati resno. Veliko več bi potoval. Preplezal bi več gora in se okopal v več rekah. Pojedel bi več sladoleda in manj špinače. Imel bi nekaj dejanskih težav in mnogo manj namišljenih težav.” Don Herold

Sardinija

Pustila je občutke. Mešane. Dobre in malo manj dobre. Občutke, ki so podobni tistim, ki nas spremljajo skozi običajen teden v življenju. Ko delovnemu tednu sledi fenomenalen vikend s starimi prijatelji, ko burekom in hrenovkam iz službene menze sledi romantična in okusna večerja ob dobrem kozarcu vina, ko vstajanju ob 4.42 sledi sobotni spanec do 9.00...

Pustila je sled. Sled, ki je jasna, ko pomislim na razglede z Limbare ali namakanje v turkiznem morju, ko si brbončice prikličejo v spomin simfonijo sirov ali malico sestavljeno iz lokalnih jedi na jadrnici, ko se v mislih sprehodim po Algheru in na ulici grizljam piadino ali na plažo drvimo z "Ape-jem"... Sled, ki je mestoma posuta z vso mivko, ki smo jo v kopalkah prinesli s plaže, prekrita z vijugastimi cestami in množico vozil, ki se je vila proti vhodom v Neptunovo jamo (Kakšna 2 kilometra smo rikverc slalomirali med parkiranimi vozili in pešci po klancu navzdol, v nas pa je s sprednje strani rinil avtobus...nočna mora) in sled zabrisano s smetmi, ki ležijo ob cestah, na počivališčih, ob smetnjakih... Neptunove jame ni v sledeh, ker je zaradi gneče nismo obiskali, pa mi ni niti pretirano žal... če je vsa množica, ki se je zgrinjala v nesrečno jamo, sploh vedela, da je pod zemljo, je nad mojimi pričakovanji, na sončni svetlobi sem ravno tako ustvarjala nove sledi s kopanjem v kristalno čistem morju... košev za smeti prav tako ni veliko v spominu, vsak je čuval svojo kanto za smeti, kot da je zlata, smeti pa povsod nastlane...

Pustila je načrte. Izračun kaže, da, če bi hoteli Sardinijo vsaj približno spoznati in prečesati, bi morali na otoku 4 krat preživeti desetdnevne počitnice. Velika je in ima marsikaj pokazati. Vendar ne vem, če me trenutno vleče nazaj, mogoče čez nekaj let, ko pozabim na vse tisto, kar me je motilo in ostane v spominih samo lepo...ko veter odpihne pesek iz stopinj, se smeti reciklirajo in množica odide po novih poteh... menim, da se takrat prav gotovo spet vidiva...mogoče bodo takrat imeli boljše ceste ali pa se sploh ne bomo vozili več z avtomobili, ampak po zgledu "revežev" iz Porto Cerva kar s helikopterji do svojih vil... mogoče bomo takrat živeli brez ton odpadkov in se virtualno sprehajali po jamah, noter pa bodo živali dalje živele v svojem miru... mogoče... vendar si želim, da moje telo ponovno zaplava v čistem sardinskem morju, da brbončice še kdaj okusijo paleto božanskih sirov in testenin, da se moje noge še kdaj oprimejo skale v Lunini dolini in pod figo uživam v kozarcu Aperol šprica s pogledom na prečudovit sončni zahod...upam, da mi čas tega ne vzame... naj bo v mojem življenju čimveč sobot...

Koška

Koška je legenda letošnjega poletnega dopusta. Žal nimam nobene njene fotografije, pravzaprav sem jo videla le na kratko. Tako, izza vogala. Smo pa morali biti zaradi nje previdno tiho...  kokoške namreč ponoči spijo, da lahko znesejo čudovita in okusna jajca, ki jih zjutraj poberemo in si z njimi pripravimo zajtrk...

Koškin imperij

Koška je legenda italijanskega otoka. Ena sama kokoš (vsaj tako je prepričan preostali del naše družine) je namreč živela z desetinami mačk vseh velikosti, barv in oblik v apartmajskem naselju, kjer smo uživali v morskem zraku in poletnih sončnih zahodih. Meni se je vedno nekako izmuznila... en dan sem se v apartma vračala nekaj minut pred, naslednji dan nekaj minut za možem z otroci ali pa smo se vrnili vsak po svoji poti... in glej ga zlomka, kokoška je bila vedno tam, kjer se je sprehajala naša najmlajša, nato pa mi je vsa vzhičena v apartmaju razlagala, kaj so videli... najprej se nisva najbolje razumeli, potem pa le našli skupen jezik in določili živalsko vrsto... "Koška!" je vriskala in ploskala... ko me je zvečer spraševala, kje je kokoška, sem ji povedala, da kokoške zelo zgodaj zaspijo, ker v mraku ne vidijo in da lahko le tako znesejo jajca, ki jih ona tako obožuje na krožniku...

Koška je brezčasna legenda, ki ni omejena na en sam kraj, otok ali državo. Ko sem čez nekaj dni pozabila na ves kraval, ki je potekal okoli kokoši, ki se je občasno sprehajala po naselju v iskanju drobtin in ostalih okusnih ostankov za turisti, sem zvečer najverjetneje dokaj glasno na balkonu govorila po telefonu. Otroka sta v apartmaju gledala televizijo. Nato pa sredi pogovora priteče mala in z odrezavim šepetom pribije: " Mama!!! Pšššššttttt!!! Koška nina! Nese jajčke..."

Koška je preprosto legenda. In moja mala tudi! Obe skupaj pa sta poskrbeli za čudovit spomin... na poletje, prve stavke in... jajčka...