Pustila je občutke. Mešane. Dobre in malo manj dobre. Občutke, ki so podobni tistim, ki nas spremljajo skozi običajen teden v življenju. Ko delovnemu tednu sledi fenomenalen vikend s starimi prijatelji, ko burekom in hrenovkam iz službene menze sledi romantična in okusna večerja ob dobrem kozarcu vina, ko vstajanju ob 4.42 sledi sobotni spanec do 9.00...
Pustila je sled. Sled, ki je jasna, ko pomislim na razglede z Limbare ali namakanje v turkiznem morju, ko si brbončice prikličejo v spomin simfonijo sirov ali malico sestavljeno iz lokalnih jedi na jadrnici, ko se v mislih sprehodim po Algheru in na ulici grizljam piadino ali na plažo drvimo z "Ape-jem"... Sled, ki je mestoma posuta z vso mivko, ki smo jo v kopalkah prinesli s plaže, prekrita z vijugastimi cestami in množico vozil, ki se je vila proti vhodom v Neptunovo jamo (Kakšna 2 kilometra smo rikverc slalomirali med parkiranimi vozili in pešci po klancu navzdol, v nas pa je s sprednje strani rinil avtobus...nočna mora) in sled zabrisano s smetmi, ki ležijo ob cestah, na počivališčih, ob smetnjakih... Neptunove jame ni v sledeh, ker je zaradi gneče nismo obiskali, pa mi ni niti pretirano žal... če je vsa množica, ki se je zgrinjala v nesrečno jamo, sploh vedela, da je pod zemljo, je nad mojimi pričakovanji, na sončni svetlobi sem ravno tako ustvarjala nove sledi s kopanjem v kristalno čistem morju... košev za smeti prav tako ni veliko v spominu, vsak je čuval svojo kanto za smeti, kot da je zlata, smeti pa povsod nastlane...
Pustila je načrte. Izračun kaže, da, če bi hoteli Sardinijo vsaj približno spoznati in prečesati, bi morali na otoku 4 krat preživeti desetdnevne počitnice. Velika je in ima marsikaj pokazati. Vendar ne vem, če me trenutno vleče nazaj, mogoče čez nekaj let, ko pozabim na vse tisto, kar me je motilo in ostane v spominih samo lepo...ko veter odpihne pesek iz stopinj, se smeti reciklirajo in množica odide po novih poteh... menim, da se takrat prav gotovo spet vidiva...mogoče bodo takrat imeli boljše ceste ali pa se sploh ne bomo vozili več z avtomobili, ampak po zgledu "revežev" iz Porto Cerva kar s helikopterji do svojih vil... mogoče bomo takrat živeli brez ton odpadkov in se virtualno sprehajali po jamah, noter pa bodo živali dalje živele v svojem miru... mogoče... vendar si želim, da moje telo ponovno zaplava v čistem sardinskem morju, da brbončice še kdaj okusijo paleto božanskih sirov in testenin, da se moje noge še kdaj oprimejo skale v Lunini dolini in pod figo uživam v kozarcu Aperol šprica s pogledom na prečudovit sončni zahod...upam, da mi čas tega ne vzame... naj bo v mojem življenju čimveč sobot...
Ni komentarjev:
Objavite komentar