Briškula

Igro obožujem odkar pomnim... pa ne vsako... pravzaprav samo eno... mojo igro... tolikokrat sem karte držala v rokah, da občutek sanjam ponoči... ko greš na vse ali nič... ko zaupaš partnerju in njegovim pomežikom... ko nekoga sesuješ do kapota in potem piješ na ta račun do jutra... ali obratno... važno, da je vino dobro, kdo plača sploh ni toliko pomembno... ko si skušaš zapomniti vsako karto, ki je zapustila igro z rahlo vinjeno glavo... ni lahko, je pa lepo... vendar sem v zadnjih letih nehala sanjati in opustila igro... zdaj je napočil čas, da se v njo vrnem... z novim kompletom kart...

Briškula me spremlja od najzgodnejših spominov... pikniki s sorodniki so se zame vedno končali tako, da sem jih opazovala, kako so igrali, dokler se mi niso začele na klopci ob peči zapirati oči... karte sem neštetokrat premešela, se z njimi igrala...vojno sama s sabo, če ni šlo drugače... občasno, ko se ni šlo za življenje, so me malo večjo spustili v igro in takrat sem bila najsrečnejša mulka na svetu.... velikokrat sem jim štela punte... krožila okoli mize in gledala, kaj kdo igra in poskušala razumeti zakaj... Nato so prišla srednješolska leta... zlata leta Briškule... uničili smo mnogo kompletov kart, igrali pred, med in po pouku... prešpricali veliko šolskih ur, da smo lahko v bližnjem lokalu igrali... ob petkih in sobotah zvečer preden smo šli na zabavo...na Rock Otočcu, Klumpanju, Koprski noči, Noči na jezeru... povsod so bile z nami triestinke... življenje se je vrtelo okoli igre... tudi v študentskih letih smo veliko prekartali... pogosteje smo dodajali tudi Teršet... vsi moji fantje so imeli samo en pogoj...obvladati so morali Briškulo...udeležili smo se nekaj Briškuljad, na katere me vežejo nepopisno lepi spomini, čeprav z igralnim kolegom nikoli nisva odnesla pršuta... takrat sva bila že malo iz forme, priznam...karte so spremljale naše dopuste, izlete... Sarajevo, Brno, Maribor, Kreta, Ugljan, Lošinj, Bled... eden od pogojev, ko sem iskala hišo za družino, je bil tudi ta, da ima prostor, kjer bomo lahko kartali ob kozarcu dobrega vina dolgo v noč, brez da bi motili sosede... igrala sem tudi na lastni poroki...

...in potem odnehala, čeprav si nisem tega želela... Prišel je tak čas, nekdo je mislil, da se lahko spremenim, mogoče sem to za trenutek pomislila tudi sama, drugi so krojili mojo partijo... toda preveč obožujem igro, da bi jo lahko spustila iz življenja... preveč imam rada življenje, da bi mu dovolila mimo... in brez igre ni življenja... zato mešam nov komplet kart in se vračam v partijo... dvomim, da bom našla nekoga, ki bo z mano pripravljen deliti čas, buteljko dobrega vina in igrati do jutra... toda človek nikoli ne ve, mogoče pa se najde nekdo, ki rad igra, tako kot rada igram jaz... ki rad gre na vse ali nič... ki ne obupa niti takrat, ko ima v rokah same liše... ki verjame v moč naše igre... v najslabšem primeru pa lahko igram vojno sama s sabo... odnehala ne bom nikoli... igram...

Vlak

Med letošnjim dopustom na Sardiniji smo obiskali tudi čudovito mestece Alghero, kjer živi katalonska manjšina... da, prav ste prebrali, Katalonci živijo tudi na Sardiniji in Alghero je prava Španija ali bolje rečeno Katalonija v malem... čudovite ulice polne prijetnega vrveža, paella, sangrija in vse kar paše na Iberski polotok...

Najprej smo šli na kratek izlet z barko z osnovnim namenom videti delfine, ki jih seveda nismo srečali, ampak se je sin še enkrat več naužil skakanja in čofotanja v kristalno čistem morju... ocenil je, da so spodnje hlače čisto dober nadomestek kopalk, le boksarice morajo nujno biti, zato so samo boksarice primerno spodnje perilo za poletni čas, saj se nikoli ne ve, kdaj bo naslednja prilika, da se čofne v morje... z barko smo se odpeljali tudi ob mestnem obzidju Alghera in ga videli še z morske strani... po mojem okusu zelo simpatičen potep po morju, po sinovem ravno tako, mala pa je ostala bolj ravnodušna...

...dokler ni zagledala turističnega vlakca za ogled mesta, ki je bil parkiran na ploščadi tik ob privezu barke, s katero smo videli marsikaj, le delfinov ne... takrat je začela skakati od navdušenja, ploskati in prositi, da se peljemo z vlakcem...Ker jo dobro poznam in vem, da ne zahteva veliko, sem popustila, a glej ga zlomka, strojevodja in ostali turistični pogon ravno na siesti... brez težav si je pustila dopovedati, da vlakec sedaj ne dela, da gremo najprej na kosilo in sprehod  v mesto ter da se peljemo z vlakom, ko se vrnemo nazaj...popustila je z vero, da bomo šli kasneje, njen oče pa ves vesel v veri, da bo pozabila... očitno je pozabil na njeno genetsko zasnovo...

Kakšne dve uri smo se potepali po mestu, nato pa se vračali po drugi poti nazaj iz mesta proti parkirišču, saj njen oče živi v napačnem prepričanju, da ima pozabljivo hčer in da si ne želiš, kar ne vidiš... niso vse želje samo za pet minut...tudi njena ni bila... in za povrh ravno takrat mimo pripelje en od turističnih vlakcev...on se postavi na pot, gleda za njim, se z rokami prime za glavo in žalostno reče: "Moj vak je šou!"

Žalostno me je pogledala in, ko jo je začel vlačiti proti avtu, je bruhnila v jok... vem, še veliko vlakov v življenju ji bo odpeljalo čisto pred nosom, toda želela sem ji pokazati to, da vedno pride drugi in se ne splača točiti solz zaradi prevoznih sredstev... in tudi to, da se obljubo drži, v nasprotnem primeru se raje ne obljubi... prijela sem jo za roko in skupaj z njenim bratom smo odhiteli do ploščadi pred mestom...tam nas je čakal naslednji vlak... vedno pride drugi! Lahko je še boljši od prvega...

Mount Everest

Vozimo se po sardinskih cestah...zunaj je poletje, na dopustu smo in po ovinkastih cestah potrebujemo do željene destinacije najmanj uro in pol... potovanje si krajšamo na najrazličnejše načine... občasno ženski del malo zaspi, nergamo, eden ali drugi zahteva postanek, pijemo (vodo oziroma sok, da ne bo pomote) in poslušamo Mlakarja... Vsakič na komad Beštija, ki se konča z mačkom naslednjega dne po prekrokani noč, sledi komentar naše najmlajše: "Dugi dan pide muca!" in smeh... in za nami ostajajo kilometri poletja...

Večino časa pa med vožnjo na zadnjih sedežih potekajo težke debate... mala ravno toliko govori, da lahko starejšemu bratu smiselno odgovarja in je pri tem še simpatična, starejši pa ima tako ali tako jezik in možgane nadpovprečne hitrosti... priznati moram, da velikokrat ne dojamem, kar pripisujem utrujenosti, pa ne vem, če je to ravno resnica...

In ena od debat z zadnjega sedeža je bila tudi o hoji... o tem, koliko bi lahko kdo od njiju prehodil...brat je namreč spraševal sestrico in ona mu je odgovarjala z podaljšanim "ja" ali odrezavim "ne"... eno od vprašanj, ki je sledilo, je bilo ali bi prišla na Mount Everest...mala me pogleda, jaz ji sugestiram s tem, da odkimam, in ona glasno pribije: "Ne!" In 7-letni brat komentira, da je ona res še malček majhna za tak podvig, ampak za njega pa to ne bi predstavljalo nobenih ovir... in tukaj se skorajda moram vmešati... on pa mi glasno nasprotuje: "Ne, mama, če bi bil Mount Everest v ravnini, bi ga z lahkoto prehodil!"