Mami v slovo

Mama, se spominjaš vonja češnjevih cvetov z našega vrta? Kaj pa maja, tvojega najljubšega meseca? In tega, kako si se jezila, ko smo v umazanih čevljih tacali po sveže umitih tleh? Se spominjaš prelepih poletnih večerov v družbi sosedov in kako si sredi noči telefonirala iz Avstralije sosedom samo zato, ker si nas tako zelo pogrešala? Pa naporne poti na Krn, ko sta z Marino pogoltnile pol tablice tablet proti bolečinam? Se spominjaš vonja piškotov iz naše domače peči, ki si jih pekla za sestričnino poroko, in okusa najboljših njokov, ki so jih lahko zamesili le tvoji prsti? Še slišiš melodijo, ob kateri si se najraje zavrtela s tvojim najljubšim soplesalcem? Še čutiš grozdje, ki se je leto za letom lepilo med prsti, medtem ko si opazovala, ali bo Zvonko zmogel s prepolno prikolico do ceste? Se spominjaš skrbi, ko katerega od tvojih otrok v nedeljo zjutraj še ni bilo domov? Se spomniš prstov razbolelih od prevročega kostanja, ki smo ga pekli v preluknjani ponvi za hišo, ali premraženih otrok, ki so privlekli sanke iz križišča v Kostanjevico in čakali, kaj bosta z Marico ponudili za pod zob? Mama, se spominjaš večnih dilem ali "špica" na božični smreki res stoji ravno, medtem ko si ti pekla praznično potico?

Letni časi so se zate iztekli in vem, da je tvoj spomin zdaj ujet med oblake. Da si na kraju, kjer ni trpljenja in bolečine, dvojčka, ki si se ga tako zelo bala... Ampak vedi, da se spominjamo mi, ki danes stojimo tu ter se žalostnih src poslavljamo od pesti prahu, ki je ostal za tabo. Dala si nam največ, kar si lahko, dala si nam Dom, ljubezen in srčnost... Nahranila si vse naše čute in v naših srcih boš živela večno... tako kot sem ti povedala, ko sva se še zadnjič videli na tej strani...

Hvala ti, mama, za vse... zdaj si na lepšem kraju...

Napisala na dan, ko je za vedno zaprla oči, in prebrala mami v slovo na kraju, kjer v miru počiva...

Morfij

Odpravljanje na tako dolgo pot, kot je polet do Avstralije, vzame nekaj časa... če odpotuješ sam... urediti je potrebno vsa zavarovanja, vizo, spakirati, se dogovoriti glede nujnih stvari doma, poskrbeti za psa, mački... če odpotuješ z dvema otrokoma vzame priprava še nekaj več časa... spakirati je treba dva kovčka več, ju zavarovati, obvestiti vrtec, šolo... če odpotuješ z mamo, ki je hudo bolna, vzame priprava zelo veliko časa... težko je dobiti primerno zdravstveno zavarovanje oziroma sploh zavarovalnico, ki jo je pripravljena zavarovati, potrebno je pripraviti vsa zdravila za na pot, zdravila "za vsak slučaj", potrebnih je več pogovorov z zdravniki, pripraviti izvide v angleščini, seznam diagnoz in terapije, rezervirati polet za invalida oziroma se dogovoriti z letalsko družbo... in nenazadnje spakirati še za osebo več... zadnjih nekaj dni pred poletom v deželo kengurujev sem imela povsod sezname z opravili, ki sem jih kljukala, barvala in vseskozi dodajala nova... za nameček sem bila pa še tik pred razvezo zakonske zveze, ki je svoj epilog dočakala 48 ur pred odhodom...da ne bi bilo dolgčas... ko datakneš dno lahko samo še odletiš v Avstralijo...

Avstralija ima precej stroga pravila glede vstopa v državo... pridobitev vize sicer ni problematična, vendar so zelo strogi glede vnosa zdravil, cigaret, hrane, rastlin, živalskih proizvodov... odkar se je letos zgodil teroristični napad na Novi Zelandiji, te ob vstopu praktično slečejo in sezujejo, vso prtljago še enkrat preverijo in ti nato z dvignjenim palcem pokažejo, da lahko vstopiš v državo...
Med poletom razdelijo obrazce, kjer moraš še enkrat več navesti vse podatke, naslov, kjer boš v Avstraliji bival in navesti vse posebnosti med prtljago...
...in v tem trenutku je prišla na plano sestričnina panična plat:
"Anja, kaj naredimo?! Marija (moja mama) ima s sabo za celo lekarno zdravil... tukaj piše, da se ne sme... oziroma, da moraš označiti... tale zraven mene je označila zdravila za glavobol...kaj naredimo?!"
Skušala sem jo pomiriti, da so vsa zdravila v maminem kovčku, da imam papirje s sabo, da nimamo nič kaj takega in da ona lahko mirno obkroži vse "NO".
Ona pa v odgovor:
"Kaj vem jaz, kako so lepili nalepke na kovčke, ker so bli vsi na kupu?! Mogoče je na tistem od Marije moje ime...."
Za mamo, sebe in otroka sem obrazce izpolnila sama... brez pretiranih skrbi... ker nisem videla, da bi bili kjerkoli v prekršku... edini problem bi lahko predstavljal morfij, vendar se je mama odločila, da ga ne potrebuje in zato nisem niti pripravljala dokumentacije...

Ob zadnjem pregledu pred vstopom v Avstralijo je bila sestrična vidno živčna, mama se je smejala iz invalidskega vozička, jaz pa sem čisto mirna z otrokoma na očeh čakala na dvignjen palec... kot nalašč je imela sestrična še dodaten pregled prtljage, nato pa smo dobili pozitiven znak...

Ko smo naslednji dan sorodnikom pri kosilu razlagali dogodivščino in se z nasmehom spominjali panike z letala ob izpolnjevanju obrazcev, sem dodala, da dobro, da res nismo imeli morfija ali česa podobnega s sabo... v tistem trenutku pa mama vzame svojo torbico s pripomočki in zdravili za sladkorno bolezen, ven povleče stekleničko in doda: "Saj sem ga prinesla!" 

Kenguru, geko in Aborigin

Ko smo po prihodu v Avstralijo premagali "jet-lag", smo se najprej odpravili v živalski vrt oziroma bolje rečeno park, kjer prebivajo le avstralske živalske vrste. V parku smo se sprehajali med kenguruji, mala jih je dobesedno posiljevala s hrano, fotografirali smo se s koalo, bel ptič z velikim zvitim kljunom nam je skoraj odnesel krompirček, videli tasmanskega vraga med kosilom in spoznali, kako simpatični so mali dingi. Otroka sta navdušeno zbirala žige, meni se je tudi zdelo zelo lepo, sestrična, ki je bila tokrat v Avstraliji že drugič, pa je ugotavljala, da so kenguruji v parku majhni in da bi raje videla večje kenguruje v naravi.... povedala je, da si je to želela že ob prvem obisku, pa ni bilo izven živalskega vrta nobenega kenguruja nikjer... in skoraj obupano dodala, da bo gotovo tudi tokrat tako...
Hmmmm... ko smo se čez nekaj dni vozili v okolici Canberre po pokrajini podobni našemu Krasu, smo z avtom zbili kenguruja, ki je bil gotovo dvakrat večji od tistih v parku... kenguruju ni bilo na srečo nič hudega, le nekoliko prestrašen je izgledal, mogoče zato, ker je skozi avtomobilsko šipo zagledal presenečeni obraz naše sopotnice, ki si od tistega trenutka dalje ni želela več videti kenguruja... niti v parku...


Minilo je nekaj dni in sestrična je očitno malo pozabila na kenguruja prilepljenega na avtomobilsko šipo... in si zaželela srečanje z novo živalsko v vrsto... kuščarjem... gekonom... v naravi, kako pa drugače... in pri tem pozabila na dejstvo, da se plazilcev boji...
Nekega večera, ko smo v Coffs Harbour-ju ravno zaključili z večerjo in prijetno kramljali za mizo, jo je stisnilo na malo potrebo... zdelo se mi je, da je krik dosegel moja ušesa, preden je ona prišla do WC-ja... pritekla je nazaj in v slovenščini zavpila, da je v stranišču kuščar... najbrž je v tistem trenutku pozabila na vse angleške besede... odšla sem v WC in pričakovala, da visi s stropa najmanj legvan... a v WC-ju ne duha ne sluha o kuščarju... izza vrat sem zaslišala: "Za školjko je!!! Poglej!" Mislila sem si, kdo zaboga gleda za školjko, medem ko lula, pokukala za školjko in tam našla 3 centimetre velikega gekona... mladička...

Nato sem sestrično posedla za mizo in ji skozi komaj prekrivajoč smeh rekla: "Zdaj mi pa povej, kaj vse si si še želela videti tu v Avstraliji?! Ker jaz se ne bi rada jutri zjutraj zbudila zraven Aborigina..."







Tudi mene je narava v Avstraliji pustila odprtih ust... videli smo mnogo živali, veliko vrst sem prvič imela priložnost videti... a niti v sanjah si nisem predstavljala, da bom videla kite... in to z obale... selili so se namreč ob avstralski obali in veselo uprizarjali predstave, ki smo jih spremljali z obale.... menda le redko plavajo tako blizu obale... kot bi vedeli, da so paša za moje oči...