ACTA ESTA FABULA

Konec pravljice. Naj se sliši latinsko, učeno. Še danes se živo spomnim, kako sem si v prvih letnikih medicine lomila jezik z latinskimi izrazi.... potem ti nekega dne, niti sam ne veš kdaj, skupaj z medicino pridejo v kri... Vsaka pravljica se enkrat konča... s tem zapisom pravljica o "vsemogočnih" bogovih v "belem" z vrečo cekinov namesto vzglavnika, ki je bila odtrgana od ust delovnega naroda...

Ne, nismo vsemogočni, naredimo lahko samo toliko, kolikor nam dovolijo znanje, sodelavci, oprema, politika in bolniki sami... ja, prav ste prebrali, bolniki sami... na vse ostalo se lahko več ali manj vpliva, znanje se lahko poglobi, kontaktira kolege v tujini, z vsakim dnem se širijo obzorja, lahko se improvizira tudi s slabšo opremo ali morda celo brez nje, pridobi donatorje in nabavi novo, boljšo opremo, sodelavce se lahko zamenja, jih dodatno izobrazi, v zakonodaji najde luknjo... toda pred bolniki smo nemočni... vsak hodi skozi življenje sam in je polno odgovoren in svoboden za svoje odločitve in dejanja... zdravnik lahko le pomaga, svetuje... in na koncu odloča še usoda... pri tej gospe pa smo vsi zavezanih rok... tudi bogovi...

MEDICUS CURAT NATURA SANAT. Zdravnik zdravi, narava ozdravi.

Čeprav se nenavadno bere, se navedbo iz prejšnjega odstavka najlepše vidi, ko nas za uslugo, pomoč, nasvet vprašajo sorodniki, prijatelji in znanci... vsak pričakuje, da bo zdravnik v podobi prijatelja zamahnil s "čarobno paličico" v obliki terapije, postopka, posega in bo težava, ki si jo je bolnik "pridelal" v zadnjih desetih, dvajsetih letih, odpravljena v tednu ali največ dveh... tako ne gre, čeprav bi si vsi želeli... o spremembi načina življenja noče nihče niti slišati, o dolgotrajnem zdravljenju z lastno močjo in ob le občasni pomoči z zdravili, ko je res hudo, se vsi zmrdujejo... vem, da ni prikladno in komot... reševanje težave na dolgi rok je enako oziroma zelo podobno neuspehu zdravnika... bolnik se največkrat naveliča in nato veselo razlaga naokoli o (ne)sposobnosti zdravnika... ali še bolje... zdravniku očita način življenja, ki ga ima zdravnik, pri tem pa pozablja, kdo ima v resnici težavo...

In nikakor ne mečem vseh ljudi v isti koš... seveda obstajajo bolniki, ki gredo z roko v roki... navadno so to tisti "pravi bolniki", posebni, zelo hudo bolni, ki se leta, mesece in vsak dan borijo samo za jutri... in nič več...

Pravljice se navadno končajo z: In živela sta srečno do konca svojih dni... In tako se konča tudi ta... Oba bosta živela do konca svojih dni... bolnik in njegov zdravnik... Koliko srečno, bosta odločala sama... zdravnik zase, bolnik za oba... usoda bo stisnila pečat...

IMPERARE SIBI NAXIMUM IMPERIUM EST. Vladati sebi je največja oblast.

Siv dan

Pride siv dan... tudi za sončne ljudi... najbrž zato, da nato lahko še močneje zasijejo...

Življenje nas marsikaj nauči... tudi to, da za svoj obstoj ne potrebujemo nikogar... vendar ni samo obstoj, ni samo borba, življenje so tudi zadovoljstvo, izpopolnjenost in trenutki sreče... vsi si želimo bližine, iskrenega pogovora, varnega objema  in radi bi občutili, da smo resnično ljubljeni... včasih bi samo radi slišali, da bo vse v redu... včasih bi radi, da nas nekdo poišče samo zato, ker nas pogreša... in ker mi tako zelo pogrešamo njega... da nam nekdo podari največ kar lahko... svoj čas.
Za obstoj ne potrebujemo nikogar, toda ni osebe na tem svetu, ki si ne želi biti nekomu prioriteta... nič v življenju ni samoumevno... vse je "daj-dam"... ni samoumevno, da čakamo na nekoga, da nam podari ostanke svojega časa... dvom obstaja pri pomanjkanju dokazov... to vedo sodišča... in to ve tudi srce...

Vse v življenju pride z namenom... vsaka oseba, ki stopi na našo pot nam nekaj ponudi, nas nekaj nauči... velikokrat je težko prepoznati nauk, lahko se zgodi, da ga ne prepoznamo nikoli, vendar to ne pomeni, da oseba ni prinesla pomena v naše življenje... najbolj ranjeni ljudje so navadno najbolj vredni truda... zato, ker za vsemi ščiti, oklepi, bodicami skrivajo veliko srce... vendar se je treba do njega prebiti... taki ljudje napadajo... z buzdovanom v rokah branijo svojo mehkobo... in velikokrat ranijo... prevečkrat... vprašanje je samo, koliko časa vztrajamo in kaj dejansko tako zelo ranjeni lahko ponudijo... Ampak nikoli se ne splača odnehati zaradi tega, ker je težko ali ker nehamo verjeti, ampak le, če spoznamo, da ni vredno... da nas bo utapljajoči skupaj s sabo potegnil na dno... odnehamo, da rešimo sebe... to se vedno splača...

Pride siv dan... tudi za sončne ljudi... ker sončni ljudje niso sončni zato, ker bi na njih sijalo le sonce, ampak zato, ker sonce nosijo v sebi...

Sekira in tnalo

Večna borba... Kdo je močnejši? Kdo ima večji vpliv? Kdo bo zmagovalec?

Sekira... na prvi in tudi drugi pogled zmagovalka, ima vse, da pride do živega... ima ostrino in ima moč... je center... je zgodba... je orodje v človeških rokah...

Tnalo...nihče se prav pogosto ne spomni nanj, pa kljub temu vsakič, ko primemo v roke sekiro, pogledamo najprej, kje je tnalo... je sinonim za utrjenost, trdnost, nepremičnost... in križanke...

Kdo je močnejši? Je močnejša sekira, ki razcepi čok, ki ima ostrino in moč, da pride do kosti in zaseje bolečino? Ali je močnejše tnalo, ki ga ne stre na stotine zaporednih udarcev? Je resnična moč v povzročanju bolečine ali kljubovanju bolečini?

Sekira in tnalo... oba potrebna, da razcepimo kos lesa in se z njim pogrejemo, ko zapiha hladna burja... sekira ima moč in ostrino, tnalo trdnost, da ji kljubuje... nihče od njiju ni pomembnejši ali močnejši, ker en brez drugega nista pot k cilju... njuna moč je v sožitju... v vihtenju in udarcih sekire in navidezni podrejenosti tnala... če manjka en od njiju zebe v noge... in kar je še huje... mrazi do srca...

Resnična moč je v sožitju, v dopolnjevanju src, ki sta najbrž že zdavnaj postali eno, le da tega ni vedel prav nihče, niti srci sami ne... kdaj bo sekira razumela, da se nima smisla znašati nad lastnim tnalom in tnalo razumelo, da se nima smisla upirati sekiri? Nekega dne bosta srci razumeli, da le tesno združeni vodita k cilju in nehali mesariti en po drugem... ostaja upanje, da spoznanje ne pride prepozno... da ne bo do dneva spoznanja prevečkrat bolelo... da do takrat ne izgorita v ljubezni... če imamo upanje, imamo vse...

Nad oblake

1. november... prvi odkar te ni med nami... danes delam, dežuram, nisem na modni reviji na pokopališču in ne stojim ob tvojem grobu... vem, da se ti ne bi strinjala s tem, toda tebe ni več in jaz sem drugačna... in ti si vedela to... včasih ti je bilo to všeč, večkrat ne...

Obiskala sem te pred dvema dnevoma in ti nesla šopek rož, pa svečo z imeni otrok sem prižgala, da ti sveti, sedaj, ko so krajši dnevi... teme nikoli nisi marala...oh, da bi vedela, koliko sveč je še vedno v naši kleti, kot bi ljudje vedeli, da si vedno imela rada luč...

Čas hitro mineva tudi sedaj, ko te ni.... še vedno imam shranjeno tvojo številko v telefonskem imeniku in mislim, da bo tako ostalo, dokler ne bo šel telefon v kanto za smeti... večkrat pogledam fotografijo ob najlepši besedi "Mama" na ekranu... s stekleničko hraniš Meto, takrat je imela 4 mesece, sedaj je že prava punca... pogreša te, velikokrat reče, da bi rada nono Marijo, takrat ji povem, da si zaspala za vedno in da nas čuvaš od daleč... Tudi jaz te pogrešam, najbolj to, da te ne morem poklicati in ti povedati, ko se mi zgodi kaj posebnega... Ti si bila edina oseba, ki sem jo poklicala, ko mi je bilo zares hudo ali ko sem bila zares vesela, ko se mi je zgodilo kaj posebnega in velikega, ko mi je "zavrela" kri... zdaj tega ni več... nimam več mame in s tem nikogar, ki bi mi bil na voljo takrat, ko ga najbolj potrebujem... ja, kdaj pa kdaj potrebujem koga, ki mu lahko povem... ki se mu lahko potožim... ki me dvigne s tal do neba...

Pred enim letom smo bili ob tem času skupaj na Bledu... ti in jaz z otrokoma...bolezen te je zelo načela, komaj si prišla v spodnje nadstropje na zajtrk...da ne razmišljam o tem, kakšen je bil vzpon nazaj do sobe... na mojem hrbtu... kolikokrat sem v tistih dneh telefonirala kolegom in oni naprej drugim kolegom, ko nisem vedela, kaj naj naredim... dobro, da jih imam...toda ne glede na vse, bili smo skupaj... in čez nekaj dni si bila operirana, kar je prineslo novo upanje, da morda pa le... no, zdaj te ni več... moja slutnja, da bučo zadnjič režemo skupaj, se je uresničila...

Vedela si, da sem drugačna od tebe... tudi v tem, da ne verjamem, da nas čaka karkoli onkraj življenja... no, na koncu si se strinjala z mano... vendar to ne spremeni tega, da sem te imela, te imam in bom imela rada do konca... mojega konca... iz te ljubezni sem dala maksimum zate, dokler si bila med nami, sedaj iz te iste ljubezni dajem največ kar lahko zase, otroka in vse ostale, ki imajo dom v mojem srcu... tako kot te besede pišem zase, da mi je lažje tu spodaj...

Poljub nad oblake...