To je zgodba o dvomu... in ljubezni, ki dvom premaga... Zgodba o odločitvah in o tem, kako doseči, da ne bomo obžalovali današnjega dne, če jutri ne pride...
"Ljubila ga je z vsem srcem, sprejela ga je v celoti, z vsemi obrazi, s katerimi je stopil pred njo... niso ji bili vsi enako pri srcu, toda ljubila je vse, ker je vse bil ON, ljubezen njenega življenja... to je vedela že dolgo...
Neke noči se je prebudila in spoznala, da tistega najljubšega, tistega, v katerega se je zaljubila, že dolgo ni bilo ob njej... prestrašila se je, da mu je morda pripisala dejanja, ki jih ni storil in začela iskati dokaze... in spoznala, da njeno srce hrepeni po osebi, ki ji zna napisati 26 razlogov, zakaj jo ljubi, ki jo zna nasmejati do solz na deževen decembrski večer v avtu na parkirišču, ki jo pokliče in pove, da bo noč samo njuna, ki verjame v njuno ljubezen in prihodnost, ko ona ne, ki pride, kadar mu je najbolj težko in najde mir v njenem objemu, ki je ne ponižuje niti takrat, ko se po katerem od teles pretaka etanol, ki jo želi naučiti,kako se obrača palačinke z metanjem v zrak... da ljubi njega, ki ji pove, da je popolna zanj, da bosta skupaj lažje izplavala iz dna na površje, da živi za njo in da jo želi popeljati v skupno prihodnost... Želela si je ljubezni, utripa njegovega srca, "ravsanja" in tistega prikritega nasmeška z leskom v očeh...
Dokazala si je, da oseba obstaja, ker ji je vse to nekoč že dala... največji dokaz izmed vseh je bil njegovo srce v njenem... Kljub temu, da je obstajala možnost, da je žrtev igre, kljub temu da ji je ves svet govoril nasprotno, je vedela, kaj čuti in česa si želi njeno srce... odločila se je, da bo tvegala... Čeprav je bilo težko čakati nekaj, kar ni vedela, ali bo kdaj dobila, je bilo še težje oditi stran od edine stvari, ki si jo je resnično želela... njegove ljubezni...
In če jutri nikoli ne bi prišel, če je vse in zadnje, kar ima v rokah, samo današnji dan, bi mu želela povedati le eno stvar... da je prvi, ki ima njeno srce... in to pove vse..."
Včasih, ko je težko, ko ne vemo ali bi ostali ali odšli, tvegali ali raje ostali na varnem, je odločitev lažja, če se vprašamo, kako bi se odločili, če ne bi bilo jutrišnjega dne, naslednjega objema, če predpostavljamo, da ljubljeno osebo vidimo zadnjič... to pove vse...
Kaj bi storili, če vemo, da je to zadnje srečanje? Bi ostali še malo ali vseeno odšli? Bi povedali še enkrat več, kaj vse nam pomeni oseba ali bi raje molčali? Bi si skušali vtisniti v spomin vsak gib, nasmeh, pogled ali poskušali čim prej pozabiti? Bi se stisnili v objem ali zbežali stran? Bi osebo poljubili še enkrat in še enkrat več? Bi gledali kako oseba spi in poslušali vsak vdih in izdih, vsak utrip srca? Bi delili ali izpustili?
Vse je danes... jutri morda nikoli ne pride...
Tvoje želje niso več pomembne, umrle so s tabo in se spremenile v veter med borovci... toda pomembne so želje tistih, ki smo ostali, pomemben je spomin, zapuščina, luč, ki si jo pustila za sabo... in zato sem nataknila "špico" na božično smreko tako, kot bi ti ležala na kavču, previdno polagala mah, kot bi ti dežurala s sesalcem in z očetom sva napeljala verige lučk, kot bi svetile tebi... tokrat v spomin... na nebo... in čisto mogoče mi je postal december malenkost bolj všeč, ker ga greje spomin nate, ker je edina vez, ker je zapuščina, ki sem jo tebi v spomin dolžna predati tvojim vnukom... mogoče je tvoja večna odsotnost dodala decembru smisel, ker je postal tvoja dediščina, spomin na nekoga, ki mi je dal življenje in obveza do tistih, ki sem jim dala življenje sama... Božič je postal družina... in družina praznik...
