Mnenje

Gre zgolj za moje mnenje in ne za absolutno resnico. Namen je razmislek o tem, kakšna družba smo postali. Corona virus je vzrok, je ogledalo, je način, je odziv. To ni mnenje o nCoV, ampak o tem, kaj je izvabil iz nas... Kaj imamo od tega, če v čredi kažemo s prstom en na drugega, če se spotikamo in postavljamo polena pod noge? Bomo tako lažje prišli do cilja, v trenutnem primeru "premagali" Corono? Najbrž ne, bo pa gotovo nekdo lažje vzpostavil nadvlado po prastarem načelu "Deli in vladaj". Odgovorni smo zase in do drugih. Nič boljši ljudje nismo in nič bolj odgovorni, če na družbenih omrežjih objavljamo fotografije drugih.

Sobota. Pretekli vikend. Avto sem odpeljala na Obalo na "veliki" servis. Zato, da tudi njega pripravim na "štepanje" kilometrov v primeru slabega scenarija. Tako mi je priporočil mehanik, ki je hkrati tudi reševalec. Kljub situaciji mi je bil pripravljen narediti servis. Svojo odločitev je pospremil z besedami: "Če kdo potrebuje brezhiben avto, si to ti... in preden se vse to konča, lahko narediš še 10000 km..." Na srečo mi je za čas servisiranja posodil tudi avto lokalnih registerskih tablic, da sem se izognila kamenjanju.
Tako sem se v soboto z otrokoma znašla na Obali v peturnem žepu, ki ga je bilo potrebno nekako izpopolniti. Hrano, pijačo, naloge smo imeli v nahrbtniku. Razlog, da imam tako življensko situacijo, je verjetno še najbolj žalosten od vsega, vendar se nisem in ne bom pritoževala, srečo imam, da lahko sama in z nekaj dobrimi ljudmi poskrbim za otroka in zase...in da smo zdravi. Najprej sem poskusila obiskati lekarno, žal neuspešno. Starejši sosed me je prosil za uslugo, ker ne vozi. Pred eno od koprskih lekarn edina vrsta, ki sem jo videla tega dne... eni z maskami, drugi brez, razburjenje, nejevolja, neprimerni komentarji... Prizorišče sem po dobrih petih minutah zapustila, ker sta bila otroka sama v avtu. Sosedu sem nato poskusila pomagati s svojo domačo lekarno, upam, da je zaleglo. Nato smo se mimo Strunjana, ki je bil prazen, na strunjanski plaži niti ene osebe, odpeljali do Fiese, kjer sva s sinom opravila nalogo iz italjanščine. V Fiesi na pomolu 2 osebi. Nato smo se sprehodili do Pirana, za nami tričlanska družina, prehitel nas je tekač, nasproti morda 4 osebe. Pri piranski cerkvi smo bli sami, čez Tartinijev trg se je sprehodila 1 oseba z nakupovalnimi vrečkami. Ob povratku v Fieso nakaj več ljudi, vendar vsi na več kot primerni razdalji. Približno ob 13.30 smo od Bernardina do Lucije videli le tričlansko družino na rolerjih...plaža prazna...vse zaprto... Kje so bili vsi tisti ljudje s fotografij na Facebooku, tisti avti iz televizijskih prispevkov? Seveda, dopuščam možnost, da so se zgrnili na plaže tik po našem odhodu ali da so okupirali Koper in Izolo, ki se ji iz osebnih razlogov izogibam... kako je bilo po drugih slovenskih krajih tudi ne morem komentirati... Taisti ljudje, ki so morda svojega otroka peljali z noricami v trgovino, ker je imel samo "tri pike" na hrbtu in ob tem niso pomislili, da lahko tam srečajo nekoga z levkemijo, sedaj fotografirajo registrske tablice...

Pomislite... Je kriv Ljubljančan, ki je šel prezračit vikend na Slovensko obalo? In Celjan, ki se je odpeljal kolesarit na Pohorje? Je kriva mlada mamica, ki je bila fotografirana z otroki v parku? Ali upokojenec, ki se ni držal ure in odšel po nakupovanjih ob 14. uri? Je kriv zdravnik, ki je odšel na smučanje v Italijo (Baje, da je bil tam v zelo podobnem času tudi naš predsednik vlade in je imel to srečo, da se ni okužil...kot veliko drugih...)? Je kriva moja kolegica, ki dobi zgolj 3 kirurške maske tedensko (učinkovite so samo 2 uri), pa vseeno dela 10 ur dnevno z zelo bolnimi ljudmi? Je kriva prijateljica, ki se je odpeljala v Koper, kjer skrbi za onemoglo babico, kljub temu da ima ljubljanske registrske tablice? Pomislite še enkrat... Kdo od zgoraj naštetih je kriv za ukrepe? Kdo je kriv za epidemijo? Kdo je kriv za trenutno stanje? Kaj nam pravzaprav pomaga iskanje krivca, če se nam ne sanja o rešitvah... za začetek začnimo z odgovornostjo... PRI SEBI... za Corono prihajajo veliko težji časi... kaj bomo počeli takrat, če se sedaj fotografiramo?!

Kolega mi je pred kratkim rekel: " Mene so vedno učili, da poveš svoje mnenje, pa tudi če umreš..."
Mene niso tako učili, toda vseeno... to je moje mnenje... in upam, da zaradi njega ne bom umrla...

Družba prijazna Coca-Coli

Vozili sva se proti letališču in sproščeno klepetali... no, najini klepeti so najbrž res nekoliko drugačni od tega, kar si predstavljate pod besedno zvezo "ženski čvek"...navadno se niti ne približava tematiki v smislu odtenkov laka za nohte, najnovejših modnih trendov ali izklesanih moških teles... to preprosto nisva medve, čeprav zaradi tega nisva nič manj ženski... tokrat je pogovor nanesel na članek, ki ga je prijateljica nedavno prebrala... o tem, zakaj je Coca-Cola družbi in okolju prijazno podjetje... vem, da je vrgla kost, ona to naredi z njenim prefinjenim občutkom... začela se je debata... in padla je ideja za ta zapis... to je dodana vrednost najinih pogovorov... iskreno sem vesela za teh nekaj ljudi v mojem življenju, ki me navdihujejo, pripravijo do razmišljanja o najrazličnejših temah ali razgalijo moje čute... in skupaj z menoj ustvarjajo Mamo...

Dandanes smo vsi prijazni... podjetja, ustanove, politika, kozmetika, čistila... prijazni družbi, okolju, družini, živalim, podnebju... Pa je res tako? Če imaš neko lastnost oziroma če je to vrednota, ki je družbena norma in ji sledi večina, potem se z njo ni potrebno kititi, pisati tabel v smislu "Novorojenčku pijazna porodnišnica" (Kaj ni logično, da je vsaka porodnišnica prijazna novorojenčku ali je z mano nekaj narobe?), obvestil na izdelke, tega poudarjati v govorih, člankih, reklamah... Če je pa poudarjenje neke lastnosti, ki bi morala biti takorekoč samoumevna, potrebno, potem sta lahko razloga le dva. En je ta, da najverjetneje večina te lastnosti nima in jo zato neko podjetje, politik itd izpostavi kot svojo prednost pred ostalimi. Drug razlog, veliko bolj manipulativen in se bojim, da tudi pogostejši, je ta, da je izpostavljanje lastnosti preprosto reklama, marketing, krojenje po svoji meri, ustvarjanje Coca-Coli prijazne družbe...ne glede na žrtve in posledice, brez kančka prijaznosti, zgolj za dobiček... ker samo zato gre... Poglejte malo okoli sebe... v kakšne pore vse sežejo prehranski velikani, kot je na primer Nestle, pa ne bom dala roke v ogenj, da ni za njimi nekdo še močnejši... nekdo tipa Monsanto ali farmacevtski mogotec... ali mogoče niso kar vsi skupaj v skritem zavezništvu oziroma poslu... cel svet z ljudmi, okoljem in prijaznimi napisi vred pa le igralno polje... Monopoly... tukaj ni nobene prijaznosti... niti do družbe, niti do podnebja, netopirjev ali otrok.... v igri sta samo denar in vpliv, ki prinese še več denarja... šteje zgolj to, koliko nasprotnikovih figur imaš na svoji strani in da v pravem trenutku dosežeš "šah mat"... Da, taka družba smo postali... neprijazna...

Dandanes je prijaznost zelo redka vrlina, prakrično izumira... zato jo pišemo na table, enako kot štejemo nosoroge ali sibirske tigre... in če že najdemo nekoga prijaznega, se raje dvakrat kot enkrat vprašajmo ali nas ne želi s tem samo prikrojiti po svoji meri... kajti manipulacija nikoli ni bila in nikoli ne bo sopomenka za prijaznost...

Jordanija

V začetku lanskega decembra je zazvonil mobitel.
"Kam greva?" je vprašala prijateljica. Tudi tokrat nisem verjela, da nama bo uspelo... obveznosti, stiska s kadrom na oddelkih, vsega dovolj, vsega preveč...
Tik pred prazniki ponovno: "Greva. Potrebuješ dopust. Kam?" Priznam, dopust sem res potrebovala, tukaj nisem mela kaj oporekati in bilo mi je čisto vseeno, kam greva, omejitev je predstavljal le čas... in denar... Po krajših pogajanjih in mnogih idejah s strani sopotnice sva bile ponovno na začetku oziroma pri prvotni, lanski ideji... Španija...
Med prazniki sem prejela sms, da mi je letalske karte poslala po elektronski pošti... med prejetimi sporočili sem našla letalsko povezavo za Aqabo... in se spraševala o mojem zemljepisnem znanju, ker za to špansko mesto nisem še nikoli slišala... Google mi je povedal, da ne greva v Španijo, temveč v Jordanijo. Tudi prav.

In sva šle. V Jordanijo. Precej opevano s strani popotnikov. Najbrž preveč. Jordanija je zelo arabska in zelo muslimanska država in na žalost tudi zelo umazana. Pokrajina je pusta. Evropskih žensk oziroma žensk nasploh niso vajeni, vsaj ne odkritih, prosto gibajočih in svobodno govorečih. Nekateri se čudijo, drugim je zabavno, večina opazuje z mešanico strahu in neodobravanja. V večini sva se srečevali z moškimi, ki pa so bili ne glede na začudenje zelo prijazni, ustrežljivi in pripravljeni pomagati. Trudijo se za razvoj turizma, ki razen nekaj resortov ob rdečem in mrtvem morju ni tako razvit, kot sem pričakovala.Tudi policisti in vojaki so prijazni, razen kontrol na letališču. S policijskimi in vojaškimi kontrolami ter check pointi sva se srečevali večkrat dnevno, ki pa so ob spoznanju, da sva turistki, največkrat le vprašali iz kje sva, izustili: "Wellcome to Jordania" in zamahnili z roko napol v pozdrav, napol v znak naj nadaljujeva pot, brez da bi pogledali kakršenkoli dokument. Avto so nama enkrat pregledali tudi za eksplozivna sredstva. Težko se je navaditi na ljudi s puškami, ki jih srečuješ praktično vsepovsod, na vojaška vozila, sovražno gledanje v smeri Izraela... in spoznanje, da smo mi pravzaprav v odličnih odnosih z vsemi našimi sosedami, le zavedamo se ne tega.

V tednu dni sva prevozili 1100 kilometrov. Prespali v Wadi Rum-u. Jahala sem kamelo. Čeprav Lonely Planet to eni sami ženski odstvetuje, ampak to sva prebrali tik pred poletom v domovino. Po puščavi sva se vozili na kasonu. Obiskali sva Petro, ki je resnično vredna ogleda in po tem starodavnem mestu prehodili približno 30 kilometrov. Videli na stotine prostoživečih psov in mačk. Se kopali v vročih vrelcih pod naravnim slapom in šoklirali gole domačine s svojo prisotnostjo. Skoraj zašli v Palestino oziroma na Zahodni breg in na srečo tik pred tem naleteli na prijaznega vojaka z veliko puško, ki nama je dovolil vožnjo v nasprotni smeri vožnje v izogib nevšečnostim. Ko naju je vseeno zanimalo, če lahko greva naprej (nisva vedeli, da je to prehod na Zahodni breg), je z rahlim nasmeškom odgovoril: "Better not." Čisto mirno in prijazno. A gledal naju je, kot bi padli z lune direkt pred njega. Na tak način so naju v tem tednu gledali večkrat. Spoznali sva, da zemljevidi ne držijo vedno in da ti lahko vzamejo čisto vse, tudi signal. Čofotali sva v mrtvem morju, ki je tako slano, da je grenko. Pomočili sva prste v reko Jordan. Nisva se pa vanjo potopili. Ker je vojaške barve. Ker je na meji in imaš ob reki točno odmerjeno minutažo. In ker ti ves čas stoji nekdo s puško za hrbtom.Povzpeli sva se na Nebo, sicer na motorni pogon, ampak tega nama nihče ni zameril, ker si dejansko čuden le, če hodiš. Se za 10 evrov peljali z okrašenim čolnom ob obali Rdečega morja in skozi motno steklo videli obrise koral in potopljeni tank. Videli sva več, kot sva dejansko pričakovali. Veliko več vsega.

Jordanija je vredna ogleda. Ampak tako zelo drugačna od tega, kar smo navajeni.Ima nekaj z dodano vrednostjo. Nekaj, kar da misliti, občutiti in spoznati, kakšno srečo v resnici imamo, da lahko živimo tu, v miru in večji svobodi, kot si mislimo. Priporočam. Jaz pa se zelo verjetno ne bom vrnila. Enkrat je dovolj. Za spoznanje.