Zlata kletka

Dobro leto nazaj sem se v družbi prijateljice udeležila dogodka... takega s presežki dobrega vina... Dan je bil za april presenetljivo mrzel, da sem že tako ne preveč elegantni videz podkrepila še s službeno jakno, ki sem jo slučajno imela v avtu. "Lišpanje" ni bila nikoli moja močna točka. Raje sem izbirala krajše poti. Do vsakodnevnih obveznosti, na izpite, na vrhove ali do šanka, kamor me je v danem trenutku vodila pot. Vedno se mi je zdelo pomembnejše to, kar nosim v sebi, kot to, kar nosim na sebi. V domačem kraju se mi je pa od nekdaj zdelo naravno, da so tudi oblačila "domača". Kot bi rekla moja cimra "za doma"... čakam komentar...

Na tem praznovanju se je pred mano naslikala znana pojava iz najstniških let zapakirana v fino moško obleko z ujemajočo se srajco in kravato. Hmmm... nisem imela časa zbežati stran, ker sem vedela, kam to pelje... hitel mi je predstavljati svoje eminentne goste v podobnih oblekah in velikopotezne projekte...
Med hvalisanjem sem se nagnila k prijateljici in ji rekla: "Koliko se greva stavit, da iz tega projekta ne bo nič?"
In res ni nič... Dobitek na tej stavi sploh ne bi bil vprašljiv... kot ni na nobeni, kjer poznaš ljudi... in njihove prioritete... Eminentni gostje so imeli v rokah najboljše buteljke, medve pa tudi, le da so nama vino točili vinarji direkt v kozarec in zanj nisva plačali na desetine evrov... Znanca je zanimalo, kaj počnem in s čim se lahko okitim na pol poti med tridesetim in štiridesetim... Razen dveh otrok, ki sta moj zaklad, nisem našla nobene druge medalje... Kar ni pomembno, ni vredno razlage, svojo pot razumem sama in ne hodim po njej, da bi se hvalila pred drugimi... sploh pred takimi ljudmi z debelimi zlatimi verižicami... On je nato ves vesel, da sem hitro zaključila s svojimi uspehi, navdušeno razlagal o firmah, stanovanjih, hišah v gradnji, projektih, dragih avtomobilih in luksuznih počitnicah...

In nadaljeval v dobro poznanem stilu: "Vidiš, vse to bi imela, če bi bla moja... in tukaj bi bila kot dama, v prelepi obleki, pila bi najboljše vino in se družila z ljudmi drugega ranga..."
Takrat sem posegla vmes: "Kje je tvoja žena oziroma partnerka?" malo me je začudeno pogledal... "Ne, kolega... tukaj sem zato, ker NISEM tvoja, tukaj sem zato, ker sem SAMA SVOJA... in na to sem izjemno ponosna... moje preproste obeke so mi v čast in ne v zadrego... okoli mene ni veliko ljudi, vendar imajo tisti več srca kot ves tvoj svet..."
In sva zaključila za kakšno desetletje... vsaj...

Verjetno sem imela v življenju več kot kakšno možnost zapreti se v zlato kletko. Tam bi danes s šik frizuro in nalakiranimi nohti pela tožbo ujete ptičice... najbrž mi ne bi bilo hudega in ne vidim nič spornega za vse tiste, ki se tako odločijo, toda kletke niso zame, niti zlate ne... zato sem izbrala drugo, težjo pot brez hitrih avtomobilov in dragih kamnov, luksuznih jaht in predsedniških apartmajev... več so vredne prespane noči kot sumljivi posli, stara kraška hiša kot protikorupcijske komisije in vaški zvonec od groženj izterjevalcev... po moji poti me ne vozi šofer, ampak hodim sama, včasih tudi bosa... ampak mi ni žal... ker sem svobodna ptica in lahko letim, lahko razprostem svoja krila, ko so razmere ugodne...  in to je največ, kar imam v življenju pokazati... medalja, ki se sveti na mojih prsih...

Cena samobitnosti

Samobiten je po slovarju slovenskega jezika tisti, ki se razvije, oblikuje sam, brez pomoči, vpliva drugega. Sopomenke so samonikel, samorasel, samoroden. Cena samobitnosti je visoka. Odplačilo je obročno, ni v enotnom znesku, je kot nekakšen kredit, ki ga posameznik za samostojno in neodvisno hojo skozi življenje plačuje do njegovega konca.

Plačilo je sestavljeno iz večih komponent...

Samostojnost je velikokrat tudi samota... človek s časom postane iznajdljiv in vedno več opravi sam, brez uslug in pomoči drugih... postane samotar, ne nujno osamljen, ampak nekdo, ki je v družbi s samim seboj bolj ali manj zadovoljen... za okolico postane čudak, iznajdljivost in pokončna hoja skozi življenje pa substrat za nevočljivost... Prva cena je samotarsko življenje z nerazumevanjem, zavidanjem in opravljanjem okolice.

Nekdo, ki si je v življenju večino vsega, kar premore, ustvaril in priskrbel sam, je strog. Toda najstrožji je sam do sebe. Ker se je skozi uspehe in padce preganjal sam. Samodisciplina ga je gnala naprej, ko se je odločal med tem, kaj si želi zdaj in kaj si želi bolj, najbolj. Gnala ga je v smer, ki si jo je začrtal kot otrok. In nikoli ga nič ne more razjedati bolj, kot razočaranje nad samim seboj, kot misel, da bi lahko naredil bolje, da bi lahko naredil več za nekaj ljubljenih ljudi, ki se prikrade namesto spanca v dolgih nočeh. Druga cena je nezmožnost odpuščanja samemu sebi.

Čeprav se zdi, da taka oseba že zgodaj v svojem življenju postavi sebe in svoj užitek na prvo mesto, temu ni tako. Tak človek sledi cilju, užitek pa je stvar sedanjega trenutka. Težko se sprosti, težko se ustavi, včasih si vzame večer in popije liter dobrega vina... ali dva... in to je vse, kar si vzame zase... vse ostalo je za ljudi, ki jih ima rad... ni jih veliko, toda do njih čuti odgovornost, dolžnost, ljubezen jim navadno kaže s strogostjo, ker drugače ne zna... razen včasih, ko se prebudi v njem otrok, ki tako zelo hrepeni po nežnosti in ljubezni... Tretja cena je, da sebe postavi na zadnje mesto.

In čeprav si je že zdavnaj obljubil, da bo grizel, garal, trgal skozi vsakdan, dokler ne bo nekega dne dosegel, da bo lahko mirno zaživel. Toda zadnja cena je, da tega ne zna. Za mirno življenje nima orožja in ne ve, da ga ne potrebuje...

Da se ne pozabi

Ta zapis ni za danes... je za prihodnost, da se bomo nekega dne spomnili, če ne mi, pa naši otroci, da je mogoče tudi tisto, kar se nam je še pred nekaj meseci zdelo kot scenarij znanstveno-fantastičnega filma... Strategi, ki ne počnejo drugega kot predvidevajo, tega niso predvideli... ker tega preprosto ne more predvideti nihče... ali pač? Najbolj nore in nenavadne stvari so navadno skrbno začrtane... hmmmm...

Prišel bo dan, ko bo življenje spet steklo... ker mora... in zelo kmalu za tem dnem bomo pozabili... ker smo tako narejeni... ker tako lažje preživimo... toda prav vse ni za v pozabo, včasih si je kaj vredno tudi zapomniti... in se iz tega kaj naučiti... če ne drugega zato, da ne stopimo ponovno na led... ker prav vsak padec boli... in lomi kosti... naše kosti...

Piše se leto 2020... danes imamo z otrokoma filmski večer... ker se itak nikjer nič ne dogaja... že dolgo so zaprti lokali, picerije in bari... čez nekaj dni se ponovno odpirajo frizerski saloni, termini so zapolnjeni za tedne vnaprej, ljubljanske dame neurejene pričeske z narastki skrivajo pod klobuki, roke so pod pretvezo virusa pokrile z rokavicami... frizerke in kozmetičarke pravijo, da je prava borba za termine... šole in vrtci že mesec in pol samevajo, v cerkvah ni maš, letos je prvič velikonočni kruh in ostala jedila blagoslovil papež direkt iz Vatikana in pravijo, da je ravno tako veljalo... do pred nekaj dnevi nismo smeli iz občine v občino... pravijo, da protiustavno, ker baje živimo v demokraciji, o čemer nisem več tako zelo prepričana... le da ne vem, v čemu pravzaprav trenutno živimo... razen v eni veliki zmedi... kar pa ni državna ureditev... očitno so taisti ljudje, ki so pisali našo ustavo, postali dementni... ker so še vedno isti... kakorkoli, glede na to, da ima mala Slovenija preko 200 občin, smo imeli gibanje zelo omejeno... no, lahko si šel v službo, jaz denimo vsak dan čez polovico države, ali v trgovino, lekarno, k zdravniku... kar nujnega ni v lastni občini, si si moral poiskati v sosednji... v trgovine ali bencinske črpalke smo po dekretu države hodili najprej z maskami in rokavicami, sedaj samo še z maskami, ki je skoraj nihče več nima... maskam in razkužilom so porasle cene v nebo... oblek, avtomobilov in hiš se pa ni smelo prodajati... večina je v začetku verjela in sledila, danes večina ne verjame več, pa tudi sledi jih vedno manj... Hrvati so postali še bolj domoljubi, mi pa še bolj hlapci...  v sosednje države še vedno ne smemo, razen, če ne šofiraš kamiona, kdaj bomo lahko spet potovali z letali in se normalno izobraževali, se nikomur ne sanja... toda, kar nas je oddaljilo in razmejilo zaradi ukrepov (ne morem napisati po zakonu, ker ga nimamo), nas je zbližalo na druge načine... vse zaradi malega virusa...

Sprejeli so ukrepe, zamrznili procese, brez da bi se kdorkoli vprašal o posledicah teh dejanj... bodo pahnili koga na rob, čez rob? To pravzaprav ni pomembno, tako kot ni pomemben virus, dokler se po zasebnih računih pretakajo milijoni... nekaj velikih rib brez imena tako ali tako igra Monopoly, manjše ribe poskusijo pri partiji zaslužiti vsaj manjši del s prodajo posesti, hiše ali hotela... raji pa ne preostane drugega, kot da se prilagodi... ker nismo niti figura, mi smo samo polje, posest, s katero kupčujejo... in ljudje, to bi nas moralo v resnici najbolj boleti... ker to lomi kosti... naše kosti... in kosti naših otrok...