Poljub na nebo

Danes praznuješ. No, danes bi praznovala, če... preveč "če-jev" se je nabralo v zadnjem letu, toda noben pogojnik ne spremeni dejstva, da si mrtva. In mrtvi ne praznujete, praznujemo lahko le živi. Tako kot ne berete, zato ne boš nikoli prebrala teh besed. Ampak si vse to tako ali tako vedela že zdavnaj. Verjetno pred mano. Danes bi praznovala okroglo s sedmico spredaj. Če bi bila z nami, bi gotovo imeli velik žur, praznovanja in zbiranja širše družine na kup so ti bila v veselje... organizirali bi se že več mesecev prej, razmišljali o hrani, vinu, prostoru in povabljencih... meni bi šle vse ceremonije in priprave na živce, a kljub temu bi dala vse od sebe, da te razveselim za tvoj rojstni dan... okrogli rojstni dan... osebo, ki mi je dala življenje... danes bi takoj podpisala, da bi mi lahko šla še malo na živce... samo še enkrat...

Lani na tvoj dan si se še smejala na fotografiji, čeprav že oslabela in utrujena od dolge poti. Torto smo razrezali na drugi strani sveta, bila si s tvojo ljubljeno sestro... letos je teta poklicala mene, ker si ti nedosegljiva... pravi, da te pogreša in veliko misli nate... skupaj sva se strinjali, da je leto kasneje vse čisto drugače... kot bi vmes minilo celo stoletje, pa je zdrsnilo samo 12 mesecev...

Tebe ni. Zato praznujemo sami. V spomin nate. Samo najožji. Najbolj tvoji. Tisti, ki te bomo za vedno nosili v srcu. Vem, da so vsi "če-ji" posledica krutega dejstva, da si za vedno zaspala. In zato samo zate pošiljam 70 poljubov na nebo.  Vse najboljše, mama...

Kako nastane mama?

Ste se kdaj vprašali, kdaj postane ženska mati? Ob rojstvu? Ali morda ob spočetju? Postane mama, ko na testu zagleda "plus" ali takrat, ko nosečnost potrdi ginekolog? Je zares tisto pravo šele, ko iz otroških ust sliši to magično besedo ali morda takrat, ko otroka pripelje v svoj dom? Ali je morebiti kaj drugega, kar ženski zares da ta častni naziv?

Življenje ima nešteto scenarijev in na vsa zgornja vprašanja lahko pritrdimo ali jih zanikamo... vedno se najde ženska, ki ima drugačno zgodbo, pa zato ni nič manj mama. Če predpostavljamo, da "naredi" mamo rojstvo otroka, potem pozabljamo na vse tiste mame, ki so otroka posvojile, izničimo vrednost vseh skrbi, ginekoloških pregledov, priprav med nosečnostjo in pustimo ob strani mame, katerih otroci se niso rodili živi... če je začetek materinstva spočetje, potem je ženska mati po vsakem nezaščitenem spolnem odnosu, dokler tega ne ovrže menstruacija ali negativen test... nekatere mame nikoli ne bodo slišale klica iz otroških ust, nekatere nimajo doma, kamor bi odpeljale svoje otroke... življenje je barvna paleta in pozna izjeme, ki potrjujejo družbeno sprejeta nenapisana pravila... toda nekaj gotovo velja... brez izjeme...

MAMA se zares rodi iz odgovornosti... odgovornosti do življenja, ki je bilo spočeto v njej ali ga je  drugače dobila v varstvo, do malega človeka, ki ga pripravlja za svet, ki zanj skrbi, ga neguje nesebično in brez protiuslug. Mama se rodi iz brezpogojne ljubezni.

Kaj pa očetje? ...pišem o materinski vlogi, ki jo spoznavam dan za dnem... Verjamem pa, da se starševstvo nasploh napaja iz brezpogojne ljubezni in da si naziv mama ali oče resnično zaslužimo šele, ko v celoti sprejmemo odgovornost in svoje užitke postavimo na drugo mesto do dne, ko bodo naši otroci sposobni sami stopati po svoji življenski poti... nekateri žal nikoli... Starši postanemo, ko sprejmemo posledice odločitve za otroka in jih pretopimo v vzgojo, skrb in ljubezen, kar ni enako razvajanju, temveč doslednosti in trdemu delu, predvsem na sebi... dan za dnem...

»Kadar želimo nekaj spremeniti pri otroku, se moramo vedno vprašati, ali ne bi bilo v resnici bolje, da to spremenimo pri sebi.« (Carl Jung)

Kruha in iger!

Človeštvo se dokazano dobrih 2000 let, verjetno pa že veliko več, vrti na račun sitih in zadovoljnih trebuhov. Tako hrana kot igre so se skozi čas spreminjale, bistvo pa je ostalo isto. Siti in zaslepljeni ljudje ne pogledajo v zaodrje. Svet je za kuliso krut, ljudje smo drug drugemu sodnik in rabelj, vendar se pozornost uspešno preusmerja z metanjem peska v oči in prirejanjem zabav. V trenutku največjih kriz se ukvarjamo z najbolj neprimernimi in banalnimi stvarmi samo zato, da se pozornost preusmeri drugam in glavni akterji skrijejo dokaze, priredijo zakonodajo in še malo pokradejo... in predvsem zato, da pozabimo... in karavana gre dalje... že par tisočletij...

Ste se kdaj vprašali, kdo je človek, ki ga častite? Ali je glasbenik, ki se smeje s posterja v sobi vaše hčerke, v resnici tudi dober človek? Hčerka zelo verjetno misli tako... Ali so  javne osebe samo zato, ker so javne, dolžne biti vedno nasmejane, na razpolago in v vsakem trenutku dneva v večerni toaleti? So vse medijske solze iskrene? Ali je definicija dobrega športnika to, koliko je prijazen do novinarjev in dobrodušen pri deljenju podpisov? Ali mislite, da so tisti, ki vam z iskro v očeh prodajajo vodo in se smejejo z reklam, zaradi tega res boljši ljudje? Naučiti se moramo, da je javna podoba čisto nekaj drugega od osebe, ki se skriva za to podobo... Če nam je všeč glasba določenega glasbenika, to še ne pomeni, da bi nam bil všeč kot oseba... in obratno... verjetno je oseba, ki pokaže v javnosti tudi svojo šibko plat, nejevoljo, razočaranje veliko bolj pristna od vedno nasmejane, urejene in popolne lutke... in ne glede na vse, javne osebe, kamor sodijo tudi politiki in državni voditelji, živijo od naše pozornosti, od naše potrebe po igrah... in verjetno so se že zdavnaj skupaj s svojim managerjem odločile, kakšno pozornost, pozitivno ali negativno, bodo pretapljale v denar... in še več pozornosti... za še več denarja...