Poljub na nebo

Danes praznuješ. No, danes bi praznovala, če... preveč "če-jev" se je nabralo v zadnjem letu, toda noben pogojnik ne spremeni dejstva, da si mrtva. In mrtvi ne praznujete, praznujemo lahko le živi. Tako kot ne berete, zato ne boš nikoli prebrala teh besed. Ampak si vse to tako ali tako vedela že zdavnaj. Verjetno pred mano. Danes bi praznovala okroglo s sedmico spredaj. Če bi bila z nami, bi gotovo imeli velik žur, praznovanja in zbiranja širše družine na kup so ti bila v veselje... organizirali bi se že več mesecev prej, razmišljali o hrani, vinu, prostoru in povabljencih... meni bi šle vse ceremonije in priprave na živce, a kljub temu bi dala vse od sebe, da te razveselim za tvoj rojstni dan... okrogli rojstni dan... osebo, ki mi je dala življenje... danes bi takoj podpisala, da bi mi lahko šla še malo na živce... samo še enkrat...

Lani na tvoj dan si se še smejala na fotografiji, čeprav že oslabela in utrujena od dolge poti. Torto smo razrezali na drugi strani sveta, bila si s tvojo ljubljeno sestro... letos je teta poklicala mene, ker si ti nedosegljiva... pravi, da te pogreša in veliko misli nate... skupaj sva se strinjali, da je leto kasneje vse čisto drugače... kot bi vmes minilo celo stoletje, pa je zdrsnilo samo 12 mesecev...

Tebe ni. Zato praznujemo sami. V spomin nate. Samo najožji. Najbolj tvoji. Tisti, ki te bomo za vedno nosili v srcu. Vem, da so vsi "če-ji" posledica krutega dejstva, da si za vedno zaspala. In zato samo zate pošiljam 70 poljubov na nebo.  Vse najboljše, mama...