Ste se kdaj vprašali, kdaj postane ženska mati? Ob rojstvu? Ali morda ob spočetju? Postane mama, ko na testu zagleda "plus" ali takrat, ko nosečnost potrdi ginekolog? Je zares tisto pravo šele, ko iz otroških ust sliši to magično besedo ali morda takrat, ko otroka pripelje v svoj dom? Ali je morebiti kaj drugega, kar ženski zares da ta častni naziv?
Življenje ima nešteto scenarijev in na vsa zgornja vprašanja lahko pritrdimo ali jih zanikamo... vedno se najde ženska, ki ima drugačno zgodbo, pa zato ni nič manj mama. Če predpostavljamo, da "naredi" mamo rojstvo otroka, potem pozabljamo na vse tiste mame, ki so otroka posvojile, izničimo vrednost vseh skrbi, ginekoloških pregledov, priprav med nosečnostjo in pustimo ob strani mame, katerih otroci se niso rodili živi... če je začetek materinstva spočetje, potem je ženska mati po vsakem nezaščitenem spolnem odnosu, dokler tega ne ovrže menstruacija ali negativen test... nekatere mame nikoli ne bodo slišale klica iz otroških ust, nekatere nimajo doma, kamor bi odpeljale svoje otroke... življenje je barvna paleta in pozna izjeme, ki potrjujejo družbeno sprejeta nenapisana pravila... toda nekaj gotovo velja... brez izjeme...
MAMA se zares rodi iz odgovornosti... odgovornosti do življenja, ki je bilo spočeto v njej ali ga je drugače dobila v varstvo, do malega človeka, ki ga pripravlja za svet, ki zanj skrbi, ga neguje nesebično in brez protiuslug. Mama se rodi iz brezpogojne ljubezni.
Kaj pa očetje? ...pišem o materinski vlogi, ki jo spoznavam dan za dnem... Verjamem pa, da se starševstvo nasploh napaja iz brezpogojne ljubezni in da si naziv mama ali oče resnično zaslužimo šele, ko v celoti sprejmemo odgovornost in svoje užitke postavimo na drugo mesto do dne, ko bodo naši otroci sposobni sami stopati po svoji življenski poti... nekateri žal nikoli... Starši postanemo, ko sprejmemo posledice odločitve za otroka in jih pretopimo v vzgojo, skrb in ljubezen, kar ni enako razvajanju, temveč doslednosti in trdemu delu, predvsem na sebi... dan za dnem...
»Kadar želimo nekaj spremeniti pri otroku, se moramo vedno vprašati, ali
ne bi bilo v resnici bolje, da to spremenimo pri sebi.« (Carl Jung)
Ni komentarjev:
Objavite komentar