Kraški slon

O moji mali Brusnici niste prebrali veliko takih zgodb, mislim navihanih. Pa je tudi ona včasih takšna, čeprav ne tako pogosto in intenzivno kot njen veliki brat. Je drugačna... bolj nežna in občutljiva, navezana in zadržana pred tujci in nastopanjem... toda, ko je med ljudmi, ki jim zaupa in jih ima rada, postane prava mala ropotulja in radovednica. Tako kot ustreza njenemu spolu.

Na pomladno popoldne sva skupaj peljale Lori na sprehod, medtem ko je bil Svit na treningu nogometa. Končno lahko spet trenira in medve imava ta čas zase, pardon me tri, ker je Lori kot prava družinska članica vedno poleg. Sprehajale smo se po kraških gmajnah in kolovozih v okolici vasi. Z Meto imava izbranih nekaj "tras" in vsakič, ko se odpraviva od doma, jo vprašam, po kateri greva danes... vsakič z istim odgovorom: "Po tisti najini..."... To je samo najin običaj, ki ga je prinesla epidemija. Medve sva odkrivale nove poti, medtem ko je se je Svit šolal na daljavo. Da ga nisva motili med "zoom" srečanji, sva šle na sprehod z Lori. In tako so postale vse poti "najine". Pred nekaj dnevi sva tako izbrali eno od krožnih poti in ko sva se ponovno vrnili v vas med hiše, se je zaslišal precej močan ropot na enem izmed bližnjih dvorišč... kot bi nekaj udarilo po kovini ali nekaj padlo...

Meta se zdrzne, me pogleda in vpraša: "Kaj je zaropotalo?"

Odgovorim: "Pojma nimam. Tu ni žive duše. Mogoče je veter..."

Nekaj časa razmišlja in doda: "Slon ni."

"Kaj?" vprašam malo zmedena in ne čisto prepričana, da sem pravilno slišala.

In ponovi: "Slon ni."

Butnem v smeh in pritrdim: "Slon prav sigurno ni."

In ona: "Ja, ker v Gabrovici nihče nima slona."

Poklicna dobrota

Pred kratkim je po socialnih omrežjih zaokrožil posnetek, kjer se državljan, občan in davkoplačevalec zgraža nad slovenskimi zdravniki. Vsemi povprek. Predvsem nad našimi plačami. Pavšalno. Pravi, da nas bi moralo biti sram. Mene ni, za kolege ne vem. Pravi, da nas je država izšolala zato, da pomagamo ljudem in delamo dobro. Na prvi pogled trditev stoji. Ko pa jo pogledamo iz drugega zornega kota, pade na vseh točkah. Kajti... če nas je izšolala država, bi se lahko šolal vsak, tudi možakar, ki na videoposnetku razpravlja o tematiki, o kateri pravzaprav nima pojma, in posledično veliko služil ali pa voluntiral, kot bi želel. Iz lastnih izkušenj povem, da se da končati študij medicine tudi, če v žepu nimaš prebite pare, si hči čistilke in prihajaš iz "vukojebine". Je težje, ampak se da... Torej je vsak izmed nas imel možnost (Ne pravim, da je dandanes enako.) in samo od posameznika je odvisno ali je možnost izkoristil, kakšne so bile njegove prioritete in kam je v mladosti vložil svoj trud in čas. Drugič. Res je, da zdravniki pomagamo ljudem do izboljšanega zdravstvenega stanja. To je naša služba. In mislim, da čisto vsi zaposleni delamo oziroma hodimo v službo zato, da dobimo plačilo. Nisem dobila občutka, da bi gospod iz posnetka delal zato, da izgublja čas. Ali iz čistega veselja. Če bi bilo tako, ga ne bi zmotil zaslužek drugih. Bil bi zadovoljen in konec zgodbe. V službi ne podpišem izvida zato, ker sem dober človek, niti ne opravim 10 dodatnih klicev ali se v dežurstvu ves dan in noč ukvarjam s preiskavami in poskušam zagotoviti, da bo bolnica za želeno operacijo naslednji dan imela pripravljeno kri... ne, vse to počnem zato, ker je to moja služba, ker so bolniki moja odgovornost in prioriteta. Ko sem v službi.

Pri opravljanju svojega poklica se tako kot pri nakupovanju ali obisku gora ločimo po vrednotah, ki jih imamo, po srčnosti in kulturi, po znanju in izkušnjah, po prioritetah, pripadnosti ter pridnosti. Od zdravstvenih delavcev nasploh se pričakuje oziroma velja splošno prepričanje, da opravljamo svoj poklic iz dobrote, ki je zastonj in vedno na voljo. Napaka. Poklic opravljamo za plačilo, tako kot vsi drugi. Nihče ne pričakuje od avtomehanika, da bo popravil avto zastonj, ker je dobričina, niti od prodajalke, da bo ob 7h zjutraj za blagajno zgolj zaradi veselja do dela... čeprav dandanes na žalost skromna plačila nekaterih poklicev nakazujejo na to... veterinar najbrž ne evtanazira psov zato, ker ima rad živali, ampak zato, ker je to njegova služba, za katero je plačan... pa čeprav ima zelo verjetno živali rad... tako kot ima zdravnik rad ljudi... vendar jih ne zdravi iz dobrote... v službi je zavezan prisegi in profesionalnosti, dober je lahko v službi ali izven nje... če želi... to je razlika... lahko izkoristi svoje zdravniško znanje in pomaga sosedu do pravih zdravil, previje babici kronično rano, pomaga razumeti sorodniku izvid, pokliče kolega za mnenje... ali pomaga bolni sovaščanki prekopati vrt, sprehaja pse iz zavetišča, deli malice brezdomcem, pomaga gasilcem pri iskanju pogrešane osebe... vse to je dobrota... jo bomo res razdelili na poklicno in nepoklicno? Ali rajši enkrat za vselej razumeli, da čisto vsi hodimo v službo za denar? Toliko raje z veseljem in za dobro plačilo, vendar bi vseeno raje marsikatero jutro ostali v topli postelji ali z bolnim otrokom doma, poletja raje preživeli na ležalniku v Dalmaciji kot v službah, pa če jih opravljamo še s takim veseljem... 

In čakam na jutro, ko se bom zbudila in imela tako plačo kot gospod s posnetka misli, da jo imam. In ne bo me prav nič sram... predvsem zato ne, ker se to nikoli ne bo zgodilo. Večina zdravstvenih delavcev se je med epidemijo vsaj približala plačilu, ki bi ga morala imeti brez epidemije... govorim o večini, ne o prevarantih in zaslužkarjih, ki so v vsakem poklicu... mislim, da je to prej vredno razmisleka, v kakšni družbi živimo, kot zgražanja z videoposnetka...

Še enkrat. Ni me sram. In srčno upam, da me zaradi moje poklicne dobrote nikoli ne bo.

Narobe...

 ... je narobe tudi, če to počnejo vsi.

Spomnim se telefonskega pogovora izpred dobrega leta... kako sem prijatelju potožila, da meni lahko vzamejo skoraj vse, toda ni pravično, da mojima otrokoma zaradi gripozne bolezni vzamejo prihodnost... takrat je dejal, da pretiravam... zanima me, če še vedno meni enako...

Smrtnost zaradi virusa, ki smo ga zelo matematično poimenovali SARS-CoV2 se giblje v svetovnem merilu okoli 2,2%, v Sloveniji pod 2%... virusu lahko pripnemo marsikateri pridevnik, toda smrtonosen prav gotovo ni... to je dejstvo... zaposlena sem v zdravstvu, tako da marsikaj razumem bolje, kot bi si kdo želel, imam nekaj izobrazbe in izkušenj, da lahko poiščem informacije in vidim širše, in ohranila sem tisti 2 možganski celici, ki producirata že skoraj popolnoma izumrli zdrav razum, da vem, da marsikaj v tej "korona zgodbi" ne pije vode... in predvsem se zavedam nekaterih posledic, ki bodo prihajale še dolgo za korono, najhujše posledice bodo nosili tisti najmanj krivi... tako kot vedno...

Pred kratkim sem se srečala s skupino dijakov... zaskrbljena, depresivna in osamljena mladina, letošnji maturanti, ki bi se morali veseliti življenja, ker so v najlepših in najbolj breskrbnih letih... pa ne vedo ali bodo pisali naslednji dan test iz zgodovine, kdaj ga bodo sploh lahko, ali se bo do junija nabralo dovolj ocen, kakšna bodo pravila na maturi, če se jo sploh bo pisalo... sanja se jim ne o fakulteti, pa bi morali sanjati ravno o tem... preštevajo stike, namesto steklenic piva, sedijo v karantenah, namesto v lokalih, testirajo se na virus, namesto, da bi opravljali vozniški izpit... klicarijo se med sabo in poizvedujejo, kdo je bil pozitiven na kakšnem testu in kdo v stiku, namesto, da bi se dogovarjali za zmenke... cvetita skrb in strah namesto brezskrbnosti in ljubezni...

Doma imam 10-letnika, ki je presenetljivo potrpežljiv za svoja rosna leta... toda po letu dni je tudi on vsega navaličan... želi si v šolo, na nogomet, k sosedu na rojstni dan, v bazen in na bovling... stvari, ki so bile še pred dobrim letom samoumevne in prej odveč kot v veselje, so postale največja strast in želja... če je pred pandemijo sanjaril o Maldivih, New Yorku, čezocenskih letih in luksuznih križarkah, si danes želi šolskih izletov, voženj s kombijem na nogometne tekeme ob petkih popoldan, druženja s prijatelji na igrišču... s skromnostjo ni nič narobe, narobe je to, da smo otrokom in mladini odvzeli tisto, kar jim pripada, kar morajo imeti, da se razvijajo in rastejo, odvzeli smo jim sanje in življenje... popek smo zamrznili v tekočem dušiku... pa bo res nekoč zacvetel?! Pomlad je še vedno bila samo spomladi...

Mogoče se marsikomu ne zdi tako zelo narobe, da si otroci želijo v šolo... pa je... šolanje je pravica otrok in prav je, da šola smrdi po obvezi... to, da dijaki mečejo kocke v parlament, ker si želijo v šolo, ni normalno... to, da pregorevajo linije na centrih za obveščanje, ker ljudje sebi ali bližnjemu poskušajo vzeti življenje, še manj... če se komu zdi to ok, je izgubil kompas skupaj z barko, ki nas pelje proti niagarskim slapovom... samo nekaj... nismo vsi David Copperfield... marsikdo bo skupaj z barko potonil ali se raztreščil ob čeri... in še nekaj... drek in svinjarija vedno priplavata na vrh... sama od sebe.

... prav je prav tudi, če tega ne počne nihče.