Ob tebi

Nikoli ti ne bom mogla povedati, kako zelo te ljubim. Preprosto zmanjka besed. Nikoli ne boš slišal tega... pa ne zato, ker mi velikokrat ne pustiš do besede, temveč zato, ker ni besed, ki bi povedale vse, kar čutim do tebe, ki bi gorele tako, kot gori v meni ogenj. Samo zate.

Nikoli ne boš slišal, zato me boš še velikokrat vprašal... takrat, ko bo tvoje srce razjedal dvom, čeprav tega ne boš priznal... takrat, ko te bo strah, da me izgubljaš. Ne nasedaj gostilniškim porotam, vaškim odborom in javnemu mnenju. Pomembna sva midva. Ne moreš me izgubiti, lahko se samo spustiva, če bo prehudo... in paziti morava, da tako ne postane... Napake se dogajajo vsem, tudi midva nimava protiteles zanje, toda izboljšava se lahko le tako, da si priznava in trudiva za naju dan za dnem. Ljubezen je večna. Nikoli ne boš mogel izmeriti moje ljubezni do tebe... ker ni merila, ki bi seglo v dimenzijo najine ljubezni... Zato je čas, da se prenehaš ukvarjati z merskimi enotami, takim in drugačnim dokazovanjem... Edino sam si lahko zadovoljen s svojim življenjem, drugi te težko osrečijo. Čas je, da zaživiš v ljubezni in uživaš v vsakem preostalem trenutku, ko le lahko... zase, za naju... zasluživa si to. Nikoli ne boš slišal, lahko pa občutiš.

Danes je poseben dan, ti že veš zakaj... in že vse od takrat se trudim, da bi razumel, koliko mi pomeniš in koliko ljubezni čuvam zate... Nisem človek, ki objavlja vsak svoj korak v spletnih zgodbah, ki živi na družbenih omrežjih ali se hrani z vaškimi čenčami, nikakor pa to ni prostor za moje srce. To imaš samo ti in nihče drug. Ta zapis je nastal za vse, ki dvomijo in tiste, ki se sprašujejo. Po vsem tem času vem, da ti nikoli ne bom znala razložiti, ker preprosto zmanjka črk, ki bi lahko podaljšale srce, da bi se dotaknilo tvojega. Srčno pa upam, da ti s svojimi dejanji vsakodnevno dokazujem, kje je moje mesto, kje je dom mojega srca. OB TEBI.

Martinov blog

Otroštvo in leta mladosti sem preživela v vinorodnih Goriških brdih in temu primerno sem se že dovolj zgodaj naučila, da je Martinovo eden večjih praznikov v letu, če ne največji. V poznih najstniških letih so martinovanja predstavljala vrhunec leta in širna Slovenija si niti predstavljati ne more, kakšna obsežna in vesela praznovanja so to bila. Taka, ki so brisala mejo med zasebnim in javnim, domačini in prišleki, mladostjo in starostjo. Vesela sem, da sem imela priložnost to doživeti in na tiste Martine me vežejo prelepi spomini. Potem sem odšla v druge kraje, a v domačih ni nič več tako, kot je bilo včasih. Tudi za Martina ne. V resnici je ves svet postal drugačen.

Ob tej priložnosti bom delila anekdoto, ki se ni zgodila na Martina, je pa povezana z rodnimi Brdi. Kot se je verjetno včasih povsod zbirala mladina in srčno upam, da se vsaj ponekod še danes, smo se tudi mi ob petkih zvečer dobili v lokalni gostilni. Ponavadi me je pobral prijatelj iz sosednje vasi in sva šla skupaj ven. Ker ga nek petek nisem mogla priklicati, sem se do lokala odpravila sama, pogledat, če je kdo tam. Vedno je bil. In najdem izgubljenega prijatelja za šankom s kozarcem vina v roki, pred njim vsaj deset praznih decilitrskih kozarcev s pecljem. On vidno vinjen. Zdelo se mi je zelo čudno, ponavadi sploh ni užival alkohola, ker je vozil. V vseh letih odkar ga poznam, torej vsaj dvajsetih letih, sem ga največ trikrat videla opitega. Zanimalo me je, zakaj se je napil. On pa je modro in s poudarkom odgovoril: "Pijem, da pozabim!" Pa me je nadalje zanimalo, da kaj se mu je od včeraj, ko sva se nazadnje srečala, tako hudega zgodilo... On resno s pogledom v napol prazen kozarec: "Ne vem, sem že pozabil..."

Današnja martinovanja niso niti približno taka, kot so bila včasih, pa ne samo zaradi epidemije, tudi leta niso vsega kriva... Zdi se mi, da je drugače... da smo mnogo bolj zaskrbljeni, se težje sprostimo, mladina ne pozna druženja v obliki, kot smo ga mi... Klape so umrle. Toda to ni razlog, da ne tudi letos zadiši po martinovi pečenki, da ne dvignemo kozarcev visoko in trknemo s tistimi, ki so nam najbližje... vsaj v srcih, če že s kozarci ne gre!

Praznovanje (5 in 6 v enem)

Lani nam je epidemija vzela 5-ko... No, ni nam vzela številke, vzela nam je praznovanje. Poveselili smo se v najožjem krogu in stavili na 6. Pa je tudi letos Covid skoraj pihnil svečke namesto nas. Za las nam je uspelo... malo nam je pomagala tudi kraška burja... Ni bilo množično, toda bratrance, sestrične in najožje prijatelje smo srečali po kakem letu in prav lepo je bilo videti nekaj sorodnikov ter prijateljev po karantenski pavzi.

Otroci se praznovanj izjemno veselijo, še posebej svojih rojstnih dni... Ko imajo ekskluzivno pravico pri izbiri torte, odločajo o povabljenih in lahko gredo veliko kasneje v posteljo kot na običajne dni, pa še pod tuš jim pred tem za darilo ni potrebno. Simpatični so, ko praznovanje načrtujejo že leto v naprej, takoj naslednje jutro po rojstnem dnevu že planirajo, koga bodo povabili naslednje leto, kje bodo praznovali, kakšno torto in balone bodo imeli... In ko veselo razlagajo, kaj vse so prejeli za darila, kaj jim je kdo prinesel in kaj si želijo za svečko več na torti... Saj jih hitro mine, tik tak zrastejo, torta ni več pomembna, ob družinskem fotografiranju se zmrdujejo in na praznovanjih niso zaželjeni niti lastni starši, kaj šele sorodniki in družinski prijatelji... in prav je tako...

Se pa praznovanj naših malih potomcev v resnici veselimo tudi starši... Čeprav obremenijo psiho in denarnico. Vendar... Ko mine tista stresna polovica in je hrana na mizi, imajo vsi kozarce in so seznanjeni s ponudbo in lokacijo pijače, ko se zapoje "Vse najboljše", naredi nekaj posnetkov za spomin, razreže torto in natoči otroško (pa tudi kakšno drugo) penino, potem pride veselje tudi za starše... Za mame lahko potrdim... Ko lahko poklepetajo, nazdravijo in zalijejo svoje male Rože, da boljše rastejo. Letos smo se tozadevno še posebej potrudili, kot bi slutili, da bodo zelo kmalu spet zapirali gostinske lokale.